Ljubezen kot središče sveta

Vprašanja by Bežeči

....in odgovori:

Moja perspektiva sveta je ženska pespektiva. In v središču te perspektive je ljubezen. Na svet gledam skozi prizmo ljubezni in ga umerjam v taktu njenih korakov. Ljubezen je najgloblja in najmočnejša energija, ki nas poganja skozi življenje. Zaradi nje pesnimo, ustvarjamo, gradimo, upamo, se prilagajamo, borimo, trpimo, se dajemo in zaradi nje smo srečni, čeprav je stanje na bančnem računu 0000 in sredi zime ni snega. Zaradi nje in z njo rastemo. Je vrednota, ki se (hvalabogu) še zmeraj ne da kupiti. In ki je še zmeraj neprecenljiva. Ljubezen je nad prijateljstvom, ker ga na najlepši način nadgrajuje. Človek, ki ga ljubimo, je naš najboljši prijatelj, a je tudi veliko več. Je naš ljubimec, naš najintimenjši zaupnik, nekdo, ki ga poznamo skoraj tako kot sebe in obratno. Tako bi vsaj naj bilo. Ljubezen, ki daje krila meni in ki jo postavljam v središče življenja, ni samo ljubezen do partnerja (čeprav je le-ta med najmočnejšimi in najpomembnejšimi), ampak so to ljubezni vseh vrst: otroška ljubezen do staršev, družinska, prijateljska....

Z odraščanjem se odnos do ljubezni spreminja. Ko je človek prvič resno zaljubljen ali ko je ljubezen zgolj neka abstraktna krasna reč, ki jo pozna iz filmov, pesmi, arhetipskih predstav, je verjetno res precej idealizirana. Podobno kot v Senguljčici in ostalih pravljicah »..in živela sta srečno do konca svojih dni.« Ko človek spoznava ljubezen bolj iz prvega plana, ko je kdaj tudi osmojen zaradi nje kljub najboljšim namenom, se idealizem začne krušiti. Takrat lahko človek napravi dvoje. Postane cinik in pospravi idejo ljubezni in partnerstva na kup otroške pravljične ropotije ali pa – odraste. Spozna, da nič ni idelano in/ali popolno in da je prav v tem čar. Čar ljudi in čar ljubezni.

Partenrstvo in družina sta vrednoti, ki ju je še sleherna ideoligija/politika popačila sebi v prid. Od kršanstva, ki ju glorificira, do feminizma, ki ju tabuizira kot zasužnjevalca žensk, do kapitalizma, ki ju enostavno – komercializira. Od nas pa je odvisno, kakšno vsebino jima bomo dali in kakšno mesto v svojem življenju.

Ljudje smo raznoliki in v tem je lepota sveta. In nas samih. Nekateri izmed nas niso ustvarjeni za družinsko življenje, monogamijo in partnerstvo. Nekateri so rojeni samotarji. Nekateri nikogar ne znajo ali nočejo (več) spustiti blizu, spet drugi so zadovoljni s poslovnim uspehom, prijatelji in krasnim avanturističnim naborom zvez. In prav vse je sprejemljivo in »normalno«, dokler so ljudje v sozvočju s samim seboj. Dokler si ne ustvarjajo partnerstva/družin zaradi pričakovnaja okolice, ožje/širše družine, sorodnikov, koristi ali splošnih predstav o »normalnem«. Sama si sicer ne znam predstavljati, da se nekdo prostovoljno in zavestno odloči, da ne bo niti poskušal živeti v dvoje; da ne potrebuje in ne želi ljubezni ter da mu širša socialna mreža (prijatelji in služba) zadošča. Vejramem, da je veliko takih, ki si parterstva in družine ne želijo, najsi bodo njihovi vzroki kakršni koli pač že so. In verjamem, da je veliko takih, ki so nesrečni zaradi svojih (zmotnih) predstav o ljubezni oz. življenju v dvoje. Ki jim takšna oblika življenja pomeni izgubo svobode, razkošja odločanja zgolj o sebi. A povsem brez ljubezni (po moje) ne želi živeti nihče. Če drugega ne, si ljudje omislijo pse. :)

Ja, zveza med moškim in žensko (oz. med dvema, ki se ljubita) je posebna. Vredna idealizma? Z ideali ji delamo krivico, ker je zgolj odsev in uresničitev nas samih, ki nismo idealni. In daleč od tega, da bi bila posebna, ker je idealna. Posebna je zato, ker je prostor intimnosti, ki se porodi le v partnerstvu. Seks je lahko kje drugje boljši, vznemirljivejši, a brez občutka intimnosti nas ne bo dolgo osrečeval. Intimnost pa je več kot odlaganje obleke. Je odlaganje mask in spuščanje meja, ki jih vsi bolj ali manj uporabljamo v vseh ostalih številih, razen dvojine. Nenazadnje se iz ljubezni med moškim in žensko poraja novo življenje, nova ljubezen. In nenazadnje si vsak izmed nas želi nekoč, nekje globoko v jeseni življenja prijeti za roko starko/starčka ob sebi in se spomniti, da mu ni bilo treba skozi vse življenje samemu.