Odkar te ni

Odkar te ni,

je svet še zmerom isti:
iste tarejo ljudi skrbi,
isti begotni vzgib srca
v njih srečo prebudi.
Iste so minute, ure,
isti dnevi in noči,
v enakem ritmu
naš čas v neznano hiti...
In čeprav navzven se vse spreminja,
čeprav čas obrusi
čustva in ljudi,
pod povrhnjico sprememb
vsakdo in vse svoje bistvo
tiho dalje živi...
A kjer si ti,
ni ne sprememb
ne časa
ne minljivosti
in ne skrbi.
Kjer koli že si -
spomin nate
z nami in v nas
dalje živi...
Res;
vse je isto.
Le tebe več ni....

Danes je 4 leta, odkar te več ni....A še vedno si. Moj oče. Tak, kot si bil. Včasih nemogoč, včasih vsemogoč. Upam, da te čuvajo angeli...In da si našel mir, kjer si, če ga že z nami nisi (z)mogel....Rada te imam....

http://www.youtube.com/watch?v=ML_-d-UFOkg

Pomladna

Nič ne zveni
kot ptičji ščebet,
v pajčevine krošenj ujet.. .
Nič ne zeleni
kot prvi poganjki trav,
ki pomladni jih veter
v rast je pognal...
Nič ne cveti
kot v soncu regratov cvet,
ki z od sonca pijano čebelo
se stiska objet...
Nič ne vabi
kot pomlad
v razprto naročje svojih dišečih trat...
Nič ne diši
kot pomlad.
Nič.
Razen kože nekoga,
ki imaš ga rad.

(Slikca je z neta)

(A.F.)

Update

Ko sem bolj natančno pogledala datum zadnjega zapisa tukaj, sem se samo nasmehnila. Ne bom izpisala tistega o hitrosti minevanaj časa, a je več kot očitno res. :)
Vmes smo stari že dobre 4 mesece. Z izjemo čisto prvega, ki je bil res peklenski (sem tehtala, a ja, je ta beseda čisto ustrezna, saj sem bila takrat čisto povožena), je to obdobje eno najlepših, če ne sploh "the" najlepše mojega življenja. In povsem drži, da človek (mogoče pa samo ženske?) sproti pozablja, kar je pri materinstvu težkega in pomni samo ali predvsem lepe trenutke. Kakor koli - zdaj smo veliki že skoraj 70 cm in imamo 8700 g. Kar je zame izredno dobra telovadba, tako da so tisti nosečniški kilogrami - ki pa jih k sreči tudi ni bilo veliko - že čisto skopneli. :)