Strah pred spremembami

Spremembe imam rada, ker so znak evolucije, razvoja, premikanja naprej. Rada jih imam, ker brez njih življenj obmiruje in se sčasoma sesuje samo vase. Rada imam spremembe, ki premešajo zračne tokove, ki v nevidne pore dreves in trav poženejo neustavljivo silo življenja in rada imam spremembe v obliki in barvi oblakov, ki zmeraj plujejo visoko nad menoj, ko dvignem glavo. A so spremembe, ki se jih na smrt bojim. Bojim se naglice, s katero mineva čas. Bojim se naše krhkosti in minljivosti. Strah me je, ko vidim, kako venijo ljudje, ki mi pomenijo največ, in jaz lahko le nemo statiram ob strani. Ne maram odhajanja ljudi iz svojega življenja. Verjetno je s tem povezano, da jih relativno malo spustim čisto blizu....

Pogum za spremembe, drugič

...lahko bi zapisala tudi že tretjič, saj je tudi del moje zgodbe povezan s kančkom poguma, a je moja zgodba vendar iz drugačne knjige.
V vsakem odnosu pride trenutek, ko se nekaj spremeni in je potrebno nekaj narediti. Bodisi spremeniti, bodisi se vdati. Ljudje vse prevečkrat raje izberejo slednjo možnost, ker se zdi lažja in enostavnejša. Čeprav davek take odločitve potem še dolgo plačujejo. A nekaj je tudi takih, ki ob pravem času ne tiščijo (več) glave v pesek, ampak se soočijo s potrebo po spremembi. Spoznajo in priznajo spremembo v sebi, partnerju, odnosu in se odločijo, da želijo od življenja več in drugače. Eden takih ljudu je moja prijateljica, K.