Čudež

V sredo, 25. 11. 2009, ob 17. 35, smo ga dočakali. Našega Jurija, dobre 4 kg težkega, zdravega in - lepega. Strogo objektivno, sploh to slednje. :) Srečni smo in končno tudi doma. Hvala, angelom in Bogu, da je vse potekalo, kot je, in hvala vsem, ki so ga pričakovali z nama ter nama ob prihodu izrekli čestitke ter bili kakor koli v mislih z nama/-i. Hvala. :)

Povsod je lepo, ....

...v maminem trebuhu je najlepše. :) Četudi je slednji zmeraj bolj tesen. :) Si očitno misli najino dete, ki se sicer akrobatsko (in predstavljam si, da vedno težje) preteguje in namiguje, da počasi bi prišlo na svet, ampak ne še čisto. Torej čakam(o). S korakom distance ugotavljam, da to niti ni tako slabo. Namreč. V zadnjih dnevih so me preplavljali silno kontrastni občutki. Od veselega in nestrpnega pričakovanja do nečesa, paniki podobnega. Običajno hormonski koktajl, ki je vseboval enako običajne diametralno nasprotne si občutke; veselje:negotovost; sreča:strah; neučakanost:nepripravljenost....Vse tisto, s čimer se srečuje večina prvorodk. Odkar pa je predviden dan D oz. R mimo, je prevladujoč občutek samo še želja, da se dete čim prej rodi. Čeprav priznam (jaz, lepo prosim!), da bom po eni strani prav pogrešala nosečniški trebuh. Občutek, da ti je malo (ne)znano bitjece tako blizu; da čutiš vsak najmanjši premik, je res nekaj edinstvenega. Da ne omenjam, kakšne čudeže povzroča ta isti trebuh, kakor hitro se pojavi v kakšni koloni ali drugi "gužvi". Splača se! :))

Popotnica

Kmalu jutro se zbudi,
ko v mojem boš naročju ti,
mali čudež,
čisto moj,
vendar že tudi čisto svoj…


Prisluškujem vase, da zaslišim
tvojega srca utrip,
izrisujem na trebuhu vsak tvoj
gib, trzljaj, premik….
Odkar te pričakujem,
izrekam drugačne molitve in
sem druge vere malik…

Sestavljam ti popotnico za svet;
naj te zaobide, kdor seje po njem
zlobo in sovraštvo in druge nečedne stvari;
naj se ljubezen in radost in sreča
držijo tvoje poti.

Četudi kdaj v temo bo odet,
ne dvomi, da naš čas na tem svetu
mnogo je prekratek, da
bil bi kar koli drugega kot – lep.
Lep kot brezzobi otroški smehljaj,
kot prvi zaljubljen pogled,
lep kot prvo zelenilo pomladnih je trav,
kot žareči akvarel jesenskih barv,
lep kot obraz človeka,
ki se skozi življenje
bo s tabo podal.

Kmalu jutro se zbudi
in svet poslej ne bo več isti,
ker bom za zmeraj tvoja mama
in moje dete ti…