Kot nekoč midva
Kot nekoč midva
v tem tihem dnevu
z roko v roki
skozi
meglene arkade
gresta
neka druga
mlada dva…
Kot nekoč midva
ne slišita,
ne vidita
ne mraka
ne hladu
in ne dežja…
Ne čutita,
ne slutita
ne konca
ne slovesa
in ne solza…
Kot nekoč midva
na koncu ulice
se poslovita.
S pogledom le
nežno
se poljubita,
nato se
- tujca spet -
vsak v svoj svet
neslišno izgubita...
(slika je kot vedno z neta)
Kako pričarati nepozabno najdaljšo noč v letu?
Načinov in metod je vsekakor več, ulitmativna izbira je odvisna od vaše domišljije, sposobnosti ter občutka za eksotiko. Spodaj naveden je le eden od učinkovitih, zabavnih, ne predragih primerov, ki pa ga ne priporočam, če:
-ste sami doma;
- so v bližini otroci;
- ste dovzetni za mnenje ljudi, ki ne delijo veselja do rujne kapljice.Sicer pa je scenarij sledeč:
Prvi podatek: treba je začeti dovolj zgodaj. Nekje okoli četrte popoldanske. Npr. s pripravo narezka. Če ste dobro organizirani, že prej posnamete priložnostni CD (beri: lepe pesmi s pogojno nesrečno ljubezensko vsebino, a obvezno s Silvesterskim poljubom in Belo snežinko). Nato človek iz omare/obešalnika potegne lepo, po možnosti najlepšo večerno obleko, si uredi pričesko, navije prej omenjen CD ter za dober začetek večera nazdravi. S penino. Le-ta s svojimi opojnimi mehurčki sproža željo po še. Ter po obetavnem nadaljevanju razpusti morebitne zavore in človek si že veselo (ter glasno, četudi nima posluha) prepeva prej omenjene pesmi. Za ogrevanje priporočam Ko mene več ne bo by Eroika&Čez dvajset let by Nuša Derenda ali kakšno podobno, solze izvabljajočo vižo. Za bolj učinkovito vzdušje priporočam prižgane sveče namesto luči, veeeeliko prižganih sveč, ter obvezen ples v njihovem soju. Solo ali v dvoje ali s sesalnikom; izbira je vaša.
Dobro je, če je v bližini pripravljena še kakšna alkoholna pijača. Po možnosti močna žgana. Tako tisti vsestransko prijazni mehurčki samodejno popeljejo roko do steklenice, noge pa v kuhinjo, ker se začno mešati stock-cole. Najprej ena, a da bo dobra volja zagotovljena, priporočam vsaj dve. Sledi še kak ples v soju sveč in preizkušanje lastnih pevskih (ne)zmožnosti. Potem je vse odvisno od vaše vzdržljivosti. Moja je bila bolj uborna. Tako sem po posedanju na radiatorju najprej preizkušala padanje z glavo naprej na tla. Zanimivo – ni prav nič bolelo. Le po streznitvi me precej zajetna buška čez levo stran glave spominja, da definitnvo nisem nadarjena za ta adrenalinski šport. Zato sem poskušala bolj ležerne panoge, npr. ležanje in vleko na/po ploščicah, sedenje ter meditiranje na parketu ter ubijanje možganskih celic s kratkotrajno izgubo zavesti. V tem času je velika verjetnost, da boste zelo zabavni, čeprav se tega ne boste zavedali. Sledi počasno zavedanje samega sebe, ki - podobno kot pri novorojenčku - prinaša spremljajoče navdušenje nad odkritjem lastnih okončin. Zelo vesela sem bila recimo svoje desne roke. Počasnemu prepoznavanju okončin sledi želja po premikanju le-teh. Če vam takoj ne uspe, ne obupajte. Dokler lahko premikate jezik, je to dober znak. Sicer ne šteje ravno za okončino, četudi je tako dolg kot moj. Ker je govorni organ fleksibilen, se znajde v vsaki situaciji. Moj se je recimo preizkusil v komentiranju nogometne tekme (kar sicer sovražim iz dna duše) ter izdal moj fetiš do nog (ne vem, zakaj sem klicala B.-jevo nogo).
Prvim soočanjem z lastnim telesom sledi temeljito in dosledno praznjenje želodca. Če imate srečo (ali prakso), lahko to napravite sami, sicer je pomoč ne samo dobrodošla, ampak nujna, kajti telo kljub približnemu zavedanju možganov ne ve, kaj naj naredi s svojo odvečno vsebino (hvala za pridržanje posode in moje glave ter prenašanje mojih solzavo-slabotnih izpadov, ki bi marsikomu manj potrpežljivemu pokvarili večer). Ko si toliko opomorete, da se zavedate, kako zelo ste (ni lepše besede) pijani, ste že na dobri poti k streznitvi. Pomaga tuš, do katerega je včasih pot lahko zeeeeeelo dolga. In naporna, če se upirate zapuščanju toksične omame. Po tušu priporočam spanje. Veliko spanja. Ter potem še malo spanja. In če boste imeli srečo - kot sem jo imela sama - boste ujeli ravno zadnje minute leta, da boste lahko voščili vsem prisotnim (in definitivno bolj prisebnim).
Morala zgodbe?
Če se zna človek smejati samemu sebi, zna menda veliko. Če se zna ponorčevati iz lastne žalosti, še toliko bolje. To je bila zadnja lekcija odhajajočega leta. Ampak ne glede na to, koliko je človek vlit, pijan, zastrupljen ter koliko možganskih celic zato ubije, ni nikjer rečeno, da bo ubil prav tiste, ki jih hoče. Pozaba ni na dnu kozarca, ampak kje drugje. Čisto zares in brez heca: prvič, zadnjič in nikoli več. Je bilo prehudo, čeprav zveni zabavno.
ps: če ima kdo kakšno idejo o tem, kako odstraniti vosek z obleke, je bom zelo vesela
