Novoletne zaobljube
Letos sem se za spremembo odločila, da se soočanja z minulim in s prihajajočim letom lotim čisto zares. Doslej sem se namreč takšnemu in drugačnemu delanju resnih zaključkov in/ali načrtov ter zaobljub izogibala. Ker se konec koncev večinoma izkaže, da vsako odhajajoče leto - ko človek pod njim potegne črto - ni bilo tako slabo. In da so se načrti za prihodnje uresničili na vseh drugih področjih, razen tam, kjer si najbolj želimo.
Zaobljube, torej. Najprej sem se zamislila nad imenom. ZAobljube; menda ne skrivajo svoje implicitne usode, da jih običajno zaobidemo? Zaobljube menda izvirajo že iz rimskih časov in so povezane z meni silno ljubo temo - grškimi oz. rimskimi bogovi. Tako je januar, prvi mesec poimenovan po rimskem bogu Janusu, ki je imel dva obraza - lahko je gledal v preteklost in v prihodnost hkrati. In Janus je (tako sem prebrala) postal simbol za novoletne zaobljube ter hkrati posodil ime prvemu mesecu v letu. Mogoče zato, ker se le prvi mesec spominjamo zaobljub, ki (si) jih damo? Ali zato, ker jih kasneje tako ne uspemo realizirati in imamo na voljo torej samo en mesec, da se resno lotimo tega, kar nameravamo?
10-krat DA za 2008:
1. potrudila se bom (brez fige v srcu) zares sprejeti takšno, kot sem
2. boljše bom skrbela za svoje zdravje
3. več časa bom namenila športu in naravi
4. več bom brala in bolj red(s)no pisala
5. več časa bom namenila družini in prijateljem in zbiranju nepozabnih trenutkov
6. preizkusila bom vsaj eno stvar, ki je še nisem
7. več se bom smejala
8. naučila se bom reči "ne" brez slabe vesti
9. vpisala se bom v plesni tečaj
10. vsak mesec sproti bom dodala eno drobceno, majceno stvar, po kateri si bom ta mesec zapomnila
10-krat NE za 2008:
1. ne bom skrbela in se jezila zaradi malenkosti in stvari, na katere ne morem vplivati
2. ne bom se obremenjevala zaradi pripomb o tik-takajoči biološki uri ("nisi več taako mlada za otroke"; taaaaaaako stara pa še tudi ne, halo?!)
3. ne bom skušala vsem ustreči
4. ne bom rezala kril svojim sanjam in gradila jezov na reki hrepenenja
5. ne bom zanikala svojih čustev niti se jih sramovala, jih opravičevala ali racionalizirala
6. ne bom se obremenjevala s preteklostjo/prihodnostjo
7. ne bom obupavala nad življenjem/ljubeznijo/ljudmi (vesolje je popolno in deluje)
8. ne bom nosila službenih skrbi domov
9. ne bom prevzemala tujih odgovornosti
10. ne bom kupovala stvari, ki jih res ne potrebujem/želim (+11., izjemoma dodana 1.1.2008: nikoli več ne bom tako pijana, kot sem bila zadnji dan minulega leta; močno odsvetujem pitje žganih pijač na osnovo penine)
10 pomnikov 2007:
1. odhod, za katerega nikoli ne bi slutila, da se bo dejansko zgodil, in čustva ob tem
2. v času zamrznjeni trenutki ob ob morju, z nogami v valovih in mislimi pod krili galebov nekem
3. imela sem srečo in čast spoznati nekaj čudovitih novorejenih otročičkov
4. postala sem razredničarka
5. trenutek, ko sem začutila, da sem se zares pomirila z očetom in mu vse oprostila
ps: seznami so narejeni po sistemu "brain-storming" in ne odražajo nikakršnih prioritet
nedelja, december 30, 2007
petek, december 28, 2007
Namesto inventure: "in vino veritas" ali bolj ga pijemo, boljši smo in lepše 'zgledamo
Konec leta je čas obdarovanj. Čas oziranja nazaj. Samorefleksije. Novoletnih sklepov. Zorenja novih misli. In čas zabav. "Čag". Katerih silna ljubiteljica resnici na ljubo (trenutno) ravno nisem. Sploh ne kolektivnih, ki so običajno zasnovane na konceptu čim več zabave za čim manj denarja. S čimer načeloma ni nič narobe; le da nas je tak koncept že pripeljal v neko predpotopno socialisitčno halo bivšega TAM-a z okraski iz bog-ve-katerega desetletja prejšnjega stoletja, igral nam je "trio-adijo", družbo so nam delali priletni zajetni gospodje, ki so že na zabavo prišli rahlo okajeni in morebiti ravno zato niso opazili ne mojih let ne moje višine, ampak se vztrajno prosili za ples, kateremu sem se seveda taktno izognila in po najhitrejšem postopku takoj po večerji (vključno s kolegicami) zapustila "zabavo". No, tako je bilo.
Ker smo vedeli, da letos slabše ne more biti, smo se odločili (namreč jaz, moja malenkost in jaz), da se bomo imeli kar se da v redu. Lokacija ni bila "sumljiva", priprave pa obetajoče (jeap, ko se ženskam obeta zabava, je čisto vseeno, kako neobetavno zveni - vseeno je pomembno, kaj bo katera oblekla in kakšno frizuro bo imela). Letos sem sicer trdno sklenila (in sklep tudi držala, 10 točk zame!), da si ničesar, ampak prav ničesar ne kupim za zabavo. Zato sem tri dni pred "čago" napol naga skakala pred omaro, vlekla nase vse mogoče kombinacije (celo girlande za jelko sem spremenila v pas - brez skrbi: na koncu vseeno nisem šla ovita v novoletno okrasje :)) in seveda nobena ni bila primerna. Nečimernost, ime ti je ženska! Kaj hočemo. :) Na koncu sem vseeno odšla dostojno oblečena, za vsak slučaj v nesramno visokih petah. Zakaj? Priznanje št. kdo-ve-katero: ne maram plesa z neznanci. In pika. Običajno moja višina samodejno poskrbi za to, da moški - razen če so izdatno podprti z rujnim ali pa sami visoki - sploh ne pridejo na idejo po plesu z mano. No, takšni primerki so se znašli na naši zabavi. Oboji. Celo oboji v isti osebi. A o tem čisto majčkeno kasneje.
Z občutno zamudo (khm-nečimrnost&co) sem dočakala svojo kolegico&prijateljico, da z združenimi silami narediva iz večera največ, kar se da. Obe "uštimani v nulo" lepo elegantno priplujeva v restavracijo, kjer so že silvestrovali.....upokojenci. :))) In nek ženski kolektiv ter neka druga poparčkana družba. Da ne bo pomote - nobena ni iskala ne princa svojih sanj ne česa drugega, vsekakor pa je bolj zanimivo, če je zanimiva tudi družba. :) Po aperitivu in nazdravljanju in nazdravljanju (in še enemu nazdravljanju) se mi je počasi začelo svitati, zakaj se ljudje na tovrstnih zabavah dejansko zabavajo (beri naslov). Po prvem ali drugem skupnem plesu so v restavracijo "priorali" neki gospodje rahlo dobre volje (le-ta se je skozi večer drastično boljšala - očitno so imeli enake izkušnje s prenašanjem zabav kot jaz in so vedeli, da se lahko imaš fajn, če ti je pač fajn :)). Med temi gospodi sva si po ne vem kateri milosti s K. nemudoma prislužili dva občudovalca, naše omizje pa hvaležno temo za zabavo in pogovore - še po zabavi. No, najina občudovalca nista izgubljala časa, ampak sta seveda takoj "zaprosila za ples". Ki mu je potem sledil še eden. Pa še eden. In še eden. In morje koplimentov, s katerimi je bil radodaren zlastin K.-in soplesalec. Od tega, da si ne more kaj, da mu ni všeč, ko pa ima "najlepše škornje (!), najlepšo frizuro, najlepši nasmeh, najlepšo obleko", najlepše sploh vse; do tega, koliko ji manjka do penzije (! približno toliko kot meni in to je še veeeeeeliko). Revček se je celo tako ogrel, da bi jo kar slikal s telefonom, se prisedel k naši mizi in sploh najraje kar z očmi požrl vsakega, ki je samo pogeldal K. Malo, čisto majčkeno sva bili predrzni in sva včasih plesali brez najinih "občudovalcev", ki sta medtem za mizo vzdihovala, da takšnih žensk še nista videla/plesala z njimi in podobne romantične izjave. Zadeva sama po sebi danes verjetno ni več smešna, takrat pa je bilo zabavno, kako se odrasli moški zaradi malce vina spremenijo v vrelec romantičnih izjav, zaljubljenih pogledov in koprnečih želja po (seveda zgolj) plesu. Svojemu soplesalcu sem morala nakloniti vsaj še kak ples, ko me je tako vljudno prosil pred vso mizo. Čeprav ni bil tako izviren kot K-in, ki je prišel do nje z "gospodična t'ršica, smem prosit za ples?" A ker je moje stališče do plesa z neznanci (četudi so visoki in temni) takšno, kot je, sem se potem zahvalila - očitno nisem dovolj spila. :) K-in soplesalec je bil iz minute v miutno bolj zaljubljen in bolj pijan (pa naj kdo reče, da nesrečna ljubezen ni pogubna!) ter vse bolj hvaležna tema pogovora. S svojo vročekrvno predanostjo, plesom po kolenih, neprestanim zrenjem v obličje svoje nesrečne ljubezni je bil po svoje zabaven. Če bi mu takrat K. rekla, naj stopi pred mimovozeči avto, bi to brez pomišljanja in/ali obotavljanja napravil.
Med zmagovalne izjave večera sodijo gotovo tiste o penziji (K-in soplesalec; mlajši od naju, a ima "še par let"), o izgubljeni peti na plesišču ("Kaj pa kupuješ čevlje na kramarskem sejmu!" - K-in soplesalec minuto zatem, ko se je zaljubil v K-ine škornje), o barvi nakita (K-in črni prstan je črn zato, ker se ona ni umila) .....
Bilo je skratka zabavno. In poučno. Iz vsaj dveh razlogov.
Prvič: v take zabave se mora človek samo vživeti in ne preveč razmišljati. O ničemer. Še najmanj o pesmih, ki se jih "rola" ("ne gane me&ne grem na kolena" - Need I say more? :)) Refošk pomaga. Preverjeno. :)
In drugič: zaradi preveč pijače se ljudem mojstrsko posreči napraviti iz samih sebe prvovrstne opice. Nekoga, ki je do določene točke zabaven, potem pa samo še patetičen (če seveda ni nasilen/nesramen, kar noben od zgoraj omenjenih gospodov ni bil). Me pa zanima, če je K-in soplesalec/goreč oboževalec naseldnji dan še vedel, od česa ima modrice na kolenih. :)
Konec leta je čas obdarovanj. Čas oziranja nazaj. Samorefleksije. Novoletnih sklepov. Zorenja novih misli. In čas zabav. "Čag". Katerih silna ljubiteljica resnici na ljubo (trenutno) ravno nisem. Sploh ne kolektivnih, ki so običajno zasnovane na konceptu čim več zabave za čim manj denarja. S čimer načeloma ni nič narobe; le da nas je tak koncept že pripeljal v neko predpotopno socialisitčno halo bivšega TAM-a z okraski iz bog-ve-katerega desetletja prejšnjega stoletja, igral nam je "trio-adijo", družbo so nam delali priletni zajetni gospodje, ki so že na zabavo prišli rahlo okajeni in morebiti ravno zato niso opazili ne mojih let ne moje višine, ampak se vztrajno prosili za ples, kateremu sem se seveda taktno izognila in po najhitrejšem postopku takoj po večerji (vključno s kolegicami) zapustila "zabavo". No, tako je bilo.
Ker smo vedeli, da letos slabše ne more biti, smo se odločili (namreč jaz, moja malenkost in jaz), da se bomo imeli kar se da v redu. Lokacija ni bila "sumljiva", priprave pa obetajoče (jeap, ko se ženskam obeta zabava, je čisto vseeno, kako neobetavno zveni - vseeno je pomembno, kaj bo katera oblekla in kakšno frizuro bo imela). Letos sem sicer trdno sklenila (in sklep tudi držala, 10 točk zame!), da si ničesar, ampak prav ničesar ne kupim za zabavo. Zato sem tri dni pred "čago" napol naga skakala pred omaro, vlekla nase vse mogoče kombinacije (celo girlande za jelko sem spremenila v pas - brez skrbi: na koncu vseeno nisem šla ovita v novoletno okrasje :)) in seveda nobena ni bila primerna. Nečimernost, ime ti je ženska! Kaj hočemo. :) Na koncu sem vseeno odšla dostojno oblečena, za vsak slučaj v nesramno visokih petah. Zakaj? Priznanje št. kdo-ve-katero: ne maram plesa z neznanci. In pika. Običajno moja višina samodejno poskrbi za to, da moški - razen če so izdatno podprti z rujnim ali pa sami visoki - sploh ne pridejo na idejo po plesu z mano. No, takšni primerki so se znašli na naši zabavi. Oboji. Celo oboji v isti osebi. A o tem čisto majčkeno kasneje.
Z občutno zamudo (khm-nečimrnost&co) sem dočakala svojo kolegico&prijateljico, da z združenimi silami narediva iz večera največ, kar se da. Obe "uštimani v nulo" lepo elegantno priplujeva v restavracijo, kjer so že silvestrovali.....upokojenci. :))) In nek ženski kolektiv ter neka druga poparčkana družba. Da ne bo pomote - nobena ni iskala ne princa svojih sanj ne česa drugega, vsekakor pa je bolj zanimivo, če je zanimiva tudi družba. :) Po aperitivu in nazdravljanju in nazdravljanju (in še enemu nazdravljanju) se mi je počasi začelo svitati, zakaj se ljudje na tovrstnih zabavah dejansko zabavajo (beri naslov). Po prvem ali drugem skupnem plesu so v restavracijo "priorali" neki gospodje rahlo dobre volje (le-ta se je skozi večer drastično boljšala - očitno so imeli enake izkušnje s prenašanjem zabav kot jaz in so vedeli, da se lahko imaš fajn, če ti je pač fajn :)). Med temi gospodi sva si po ne vem kateri milosti s K. nemudoma prislužili dva občudovalca, naše omizje pa hvaležno temo za zabavo in pogovore - še po zabavi. No, najina občudovalca nista izgubljala časa, ampak sta seveda takoj "zaprosila za ples". Ki mu je potem sledil še eden. Pa še eden. In še eden. In morje koplimentov, s katerimi je bil radodaren zlastin K.-in soplesalec. Od tega, da si ne more kaj, da mu ni všeč, ko pa ima "najlepše škornje (!), najlepšo frizuro, najlepši nasmeh, najlepšo obleko", najlepše sploh vse; do tega, koliko ji manjka do penzije (! približno toliko kot meni in to je še veeeeeeliko). Revček se je celo tako ogrel, da bi jo kar slikal s telefonom, se prisedel k naši mizi in sploh najraje kar z očmi požrl vsakega, ki je samo pogeldal K. Malo, čisto majčkeno sva bili predrzni in sva včasih plesali brez najinih "občudovalcev", ki sta medtem za mizo vzdihovala, da takšnih žensk še nista videla/plesala z njimi in podobne romantične izjave. Zadeva sama po sebi danes verjetno ni več smešna, takrat pa je bilo zabavno, kako se odrasli moški zaradi malce vina spremenijo v vrelec romantičnih izjav, zaljubljenih pogledov in koprnečih želja po (seveda zgolj) plesu. Svojemu soplesalcu sem morala nakloniti vsaj še kak ples, ko me je tako vljudno prosil pred vso mizo. Čeprav ni bil tako izviren kot K-in, ki je prišel do nje z "gospodična t'ršica, smem prosit za ples?" A ker je moje stališče do plesa z neznanci (četudi so visoki in temni) takšno, kot je, sem se potem zahvalila - očitno nisem dovolj spila. :) K-in soplesalec je bil iz minute v miutno bolj zaljubljen in bolj pijan (pa naj kdo reče, da nesrečna ljubezen ni pogubna!) ter vse bolj hvaležna tema pogovora. S svojo vročekrvno predanostjo, plesom po kolenih, neprestanim zrenjem v obličje svoje nesrečne ljubezni je bil po svoje zabaven. Če bi mu takrat K. rekla, naj stopi pred mimovozeči avto, bi to brez pomišljanja in/ali obotavljanja napravil.
Med zmagovalne izjave večera sodijo gotovo tiste o penziji (K-in soplesalec; mlajši od naju, a ima "še par let"), o izgubljeni peti na plesišču ("Kaj pa kupuješ čevlje na kramarskem sejmu!" - K-in soplesalec minuto zatem, ko se je zaljubil v K-ine škornje), o barvi nakita (K-in črni prstan je črn zato, ker se ona ni umila) .....
Bilo je skratka zabavno. In poučno. Iz vsaj dveh razlogov.
Prvič: v take zabave se mora človek samo vživeti in ne preveč razmišljati. O ničemer. Še najmanj o pesmih, ki se jih "rola" ("ne gane me&ne grem na kolena" - Need I say more? :)) Refošk pomaga. Preverjeno. :)
In drugič: zaradi preveč pijače se ljudem mojstrsko posreči napraviti iz samih sebe prvovrstne opice. Nekoga, ki je do določene točke zabaven, potem pa samo še patetičen (če seveda ni nasilen/nesramen, kar noben od zgoraj omenjenih gospodov ni bil). Me pa zanima, če je K-in soplesalec/goreč oboževalec naseldnji dan še vedel, od česa ima modrice na kolenih. :)
torek, december 25, 2007
sobota, december 22, 2007
ponedeljek, december 10, 2007
Potem
Potem
ko bodo vse
besede izrečene,
nebo ne bo jokalo
mojih solz namesto mene.
Potem
ko bo vse spet na videz
mirno in končano,
ne bom preklinjala usode,
saj mi je usojeno
slediti ji kot romar vdano.
Potem
ko me boš slekel
iz svojega objema,
ne bom nosila črnine,
ne bom grebla
po opustelih prostranstvih
tvoje oddaljene bližine...
Potem
ko boš osvobodil moje dlani,
bom le še drobna
vreznina na povrhnjici srca,
ki počasi bledi.
Potem
moja domovina
ne bo imela imena,
saj bo v drobni vdolbini
pod tvojo levo ramo
nova ljubezen naseljena.
Potem…
… bom spet brezdomka …
(A.B.)
Naročite se na:
Objave (Atom)