Naslednjič....

...ko se bom domiselno kot minulo soboto odločila dan zapraviti za šoping pri naših severnih sosedih, bom svoje namene javno objavila, nekoga od bralcev pa naprošam, naj me takrat telepatsko (ali kakor koli drugače) ustavi, da ne uničim še enega lepega dneva. No, pa gremo lepo po vrsti.
Nisem nikakršna ljubiteljica nakupovanja in nakupovalnih središč. Sem bolj tiste vrste ženska, ki z nadzvočno hitrostjo odbrzi mimo večine izložb, pri tem spregleda znanca ali dva (da ji lahko potem očitata, kako ju ni hotela pozdraviti), zapikira naravnost v izbrano trgovino, do izbranih artikolov, do blagajne z najmanj ljudmi in potem z nadzvočno hitrostjo nazaj iz trgovine. Izjema so šoping asistence, ko se vnaprej psihično pripravim, da bom s kom od ljubih mi ljudi zapravila uro, dve, tri, pet v iskanju "taparvih" hlač, torbice ali česar koli pač že. Veliki (in manjši) šoping centri so mi zoprni. Ker so prenatrpani stvari, ki jih ne potrebujemo, ljudi, ki ne vedo, kaj pravzaprav iščejo in kam bi se dali ali pa uživajo v opazovanju drugih ob kavi pod umetno svetlobo. Ker mi - čeprav so še tako veliki - delujejo rahlo klavstrofobično. Predvsem pa skrajno neosebno in skomercializirano. Iz povedanega je menda že jasno, da tudi nakupovanja v sosednjih državah ne maram. Samo enkrat sem se pustila zvleči mojima dragima prijateljicama na t.i. "babjo soboto". Naložile smo se v malega Ford-ka in se smejalno okužene odpravile proti najbolj popularnemu šoping centru v Gradcu. Čez kakšno uro potepanja po trgovinah sem imela vsega vrh glave in sem rekla "nikoli več". Seveda sem čez približno leto pozabila na trdne sklepe pred akvarijem z morskimi psi in sem po čudnem spletu okoliščin spet pristala v istem centru z istimi občutki, le z drugačno družbo. Sledil je seveda isti sklep ("nikoli več") in spet je zdržal - eno leto. Potem me je tja "zvlekla" še sestra in potem je bil res nekaj let mir. Do včeraj. Ko sem optimistično razopložena spet stala sredi - tokrat najprej Ikee - in se spraševala, kaj pri hudiču delam sredi gomazeče se, evfoerične, tečne, prepote(nt)ne množice, ki je nujno potrebovala prav stvari iz te trgovine. Če bi bila sama (možnost česar je enaka možnosti, da naredim doktorat iz jedrske fizike), bi obrnila in peneča se odpeljala že ko po tretjem kroženju ni bilo parkirnega mesta. To bi moralo biti dovolj jasno znamenje, right? Zlahka sem se poistovetila z dojenčkom v naročju obilne mamice, ki je ves zaripel razglašal svoje ogorčenje, da mora lepo sončno soboto preživljati med "prosto po domišljiji" sestavljivimi kosi pohištva. No, dojenčkove mame ni motilo jokanje, sama pa sem dokončno in enkrat za vselej opravila z Ikeo. Vsaj ob sobotah, ko je gneča, da še dihati ne moreš prav. Nepotrebno je dodati, da je bila situacija več kot podobna v Seiersbergu. Ki je - mimogrede - odprt do petih. Halo?! Naš Europarkec do devetih, njihov mega, super-truper center pa samo do petih. Dokončno so padli v nemilost. In glede na to, da je večina tamkajšnjih trgovin res že v našem Europarku, bom naslednjič globoko dihala raje kar pri nas. Naj me kdo spomni na to, če me še kdaj popade bajna ideja, da dan, kot je bil včerajšnji, zapravim za nakupovanje. Še čisto praktičen podatek: dosti bolj všečen kot Ikea je Mömax - cene so primerljive, urejenost boljša, gneče pa NOBENE. In tipično babje: čeprav zdaj nergam, sem z zadevami, ki sem jih kupila, vseeno zadovoljna. Mogoče zato, ker so res uporabne. :)) In mogoče zato, ker sem danes nadomestila včerajšjno zapravljeno soboto s potepanjem po - dvakrat lahko ugibate, kje? - Pohorju, jaaaa. Na katerem je bilo danes menda najmanj polovica Maribora. Vsaj sodeč po avtomobilih, parkirnih ob vznožju.

Sicer pa ne morem verjeti, da je septembra konec. Po eni strani se je ta mesec tako peklensko vlekel, da to ni res (strnjen urnik je super, ker se hitro "rešim" formalnega dela dneva, vendar je odsotnost "lukenj" v urniku prav utrujajoča). Po drugi mi je ves letošnji čas neusmiljeno spolzel med prsti kot zrnca peska skozi grlo peščene ure in se mi na trenutke zazdi, da me bo kdo stresel in rekel "Zudi se!" A sem se že. Prebudila. In ne glede na to, kako milostne so sanje, z vsakim novim jutrom jih je nepreklicno konec ...

Gozdne refleksije

Iztekajoči se vikend je bil "kot iz čistega srebra ulit" (Kosmač). Čeprav je bil ta bolj zlat, zveneč v šelestenju jesenskih listov in poslovilnih pesmi ptic, ki se počasi odpravljajo na jug. Dan, kot bi ga naslikal neroden sliakr, ki mu je v navalu navdušenja iz odprte tube bziknil curek toplih barv čez nebo in pokrajino pod njim...
Včeraj sem po domači mini trgatvi praktično ves popoldan preživela v gozdu. Več kot 4 ure, kar se mi pozna še danes. A se ne pritožujem. :)
S sestro in nečakom smo odšli po gobe (dobesedno :)). Po poteh, kjer smo se včasih potepali z očetom, ko smo tudi gobarili, nabirali kostanje ali pa kar tako - ker je v gozdu lepo. Če bom kdaj imela otroke, je to nekaj, kar jim definitivno želim približati - naravo, namreč. Občutek za povezanost z njo. Če si človek vzame čas in jo zares pogleda, je lahko vedno znova očaran in presenečen ter pomirjen hkrati. Prevzet, kako do potankosti je dovršena, usklajena. Kako smiselno je določeno mesto slehernemu drevesu, travi, bitjecu na zemlji in pod njo. Kako metaforičen je njen sleherni kotiček, obenem tako prvinski in neponarejen, živeč po enostavnem, a vendar nikoli do konca razvozalnem principu življenja. In pomirjen; najsi ga tare še takšna stiska, je ni tako velike in globoke, da je narava ne bi nekoč že videla, doživela, potolažila in - preživela ...
Ko sem tako grizla kolena v enega od številnih strmih bregov, sem se s pajčevinami nehote zapletla v misli o (ne)smislu naših življenj. O času, ki odteka in mineva zmeraj hitreje in bolj ko se tega zavedamo, bolj nemočni smo ob njegovem deročem usihanju skozi ustje minljivosti. O tem, kako in zakaj nam je dano koga ljubiti (ali pa tudi ne), izgubiti. O tem, da je svet kljub vsej lepoti tako krut, nesmislen, perfidno pokvarjen in sprevržen (novorojenček v smeteh :(((( ). In podobne - za nedolžen sprehod skrajno neprimerne - misli. Ko sem tako mislila težke misli o sr(e)čnih zadevah, mi je narava (v tolažbo, mogoče?) ponudila svoje darove. Gobice, ja. :) Čeprav nam gobarska sreča ni bila ravno naklonjena, lahko ponosno rečem, da sem gobe vseeno nabirala. :) In sicer enega res vzorčnega jurčka (ter nekaj malo manj vzorčnih) in eno simpatično "marelo". Dejstvo, da gobice niso bile v parih, razumem kot naključje in ne kot intervencijo s skrivnim sporočilom. :))
Ko se je dan počasi nagibal v mrak in so gozdne jase postajale pijano zlate od poznozrelih trav in med njihovimi bilkami razpetih pajkovih mrež, preobloženimi z neštetimi drobnimi kristalčki, je gozdni mir zmotil hrup. Neki osebki (da ne napišem kaj hujšega) so prišli na idejo, da je Pohorje idealen poligon za njihovo dirkanje s kroserji in štirikolesniki. Mislim, halo??!! Razumem, da se to zdi kul mojem 10-letnemu nečaku, ampak da odrasli niso toliko kritični (pametni??), da ne doumejo, da gozd, drevesa in "mir" niso namenjeni temu, da se tam adrenalinsko izživljajo, je pa druga (zaskrbljujoča) pesem. In potem se ljudje čudijo, da se naravi "meša" in da na zmeraj bolj grozeč način opozarja na posledice našega mačehovskega odnosa do nje .... Eh....

Gobice torej:
dokazni material št. 1:

... in 2:


ps: če bi morala kuhati za 1 osebo, bi bodisi padla v depresijo bodisi nehala jesti. Iskrene čestitke tistim, ki si kuhajo samo zase. :)

Tedenski izkupiček...

...sploh ni bil slab. Čeprav ga še ni konec. Ne tedna in ne izkupička.
Uspela sem celo dvakrat pridi do Pohorja. Popravek: uspela sem priti na Pohorje. :) Čeprav je bilo enkrat bolj instant varianta, zaradi katere sem preostanek tedna komaj čakala, da si lahko vzamem čas in privoščim konkreten sprehod (se hoja na Pohorje še lahko šteje za sprehod? Meni se zdi, da ja. :)). In res sem ga dočakala. Včeraj sem se namreč vsa vesela odločila, da grem po svoji običajni turi, vendar se je zapletlo že na parkirišču. Natančneje pred parkiriščem, saj do slednjega zaradi bajkerjev, ki so okupirali Pohorje - in očitno parkirišče - sploh nisem prišla. Tako sem avto pustila lepo precej stran (za tiste, ki se jim kaj sanja o tukajšnjih krajih - pri bivšem domu TO) in odpeketala proti Pohorju, trdno odločena, da me nič ne ustavi pri načrtovanem. Seveda sem potem ugotovila, da je Čopka zaprta, da je po gozdu kot adrenalinska pajkova mreža prepredenih kup kolesarskih prog in da mi ne preostane drugega, kot da se zadev lotim drugače kot običajno. Kar ni bilo slabo, daleč od tega. Le nekajkrat vmes sem pomislila, da se sredi največjega brega obrnem in grem lepo kar nazaj. Itak imam ful dela in v bistvu nimam časa in še nekam slabo se počutim .....:) Ampak sem vztrajala. Ne sicer čisto do vrha, ampak za to so dejansko obstajali objektvini razlogi. Sem se ob spustu imela na sumu, da danes ne bom mogla vstati, da me bodo mišice bolele do nezavesti in da mi bo sploh žal za včerajšnji pogum. Vendar se ni zgodilo nič od naštetega. Razen presenetljivega simptoma, da me danes spet vleče gor. :)

Tudi sicer je bil teden prav pester. Preživela sem svoj prvi roditeljski sestanek (imela sem tremo, ja, priznam.) Zelo blizu doma sem odkrila miren in romantičen (kaj že to pomeni?) kotiček, kjer domujejo divje race in gnezdi siva čaplja. Slišala zanimiv komentar svojega učenca ("Učitl'ca, zakaj te niste pesnica al pa pisat'lca?" - razumem ga kot kompliment :)). Spoznavala sem svoj razred; srečala prijateljico otroških dni, ki je zdaj poročena gospa, živeča nedaleč stran (ob čemer me je spet presenetilo, kako blizu smo lahko z nekaterimi, a jih enostavno ne srečamo - recimo svojih bivših sošolcev iz OŠ nisem videla že celo večnost, čeprav smo sokrajani) in še kaj bi se našlo.

Danes je za mano prvi del tipično jesenskega opravila (trgatve, jap), jutri me čaka še drugi. In vmes administrativno-birokratsko delo, o katerem se mi ni kaj prida sanjalo, preden sem postala razredničarka.
Lahko po jutrišnji nedelji dobim podaljšek vikenda, prosim? :)

Všečna...

...mi je bila iz neznanega razloga, čeprav sicer nisem njen "fan". Mogoče mi je šel v ušesa ritem. Kakor koli - med brskanjem (igračkanjem) po netu naletela še na prevod tele pesmice. Nahaja se tukaj. Če kdo slučajno ne razume špansko.
Mogoče začnem še gledati popoldanske žajfnice in se učiti španščine...

Neah....:)))

V dežju

Spet je večer.
In dež, siv dež...
Po potih, ki sva skupaj jih hodila,
tavam sama.
Vsak hip brezupnejša razdalja
je med nama.
Siv dež in sive misli
venomer...

Kaj ni ob meni nekaj se zganilo?
Se je, se je, saj dobro sem čutila,
ko da bi se mehko me dotaknila
tvoja rama.
Ozrem se. Nič, prav nič ni bilo.
Ah, le kako in kaj me je zmotilo?
Zdaj, zdaj šele sem sama.

Ko da sem starka, je korak.
In dež, sam dež...Siv, mrzel dež.
A ta, ki iz oči mi pada,
je topel in grenak.

(M.Kačič)

A ni nenavadno, kako nas v določenem trenutku najdejo prav določene pesmi? Danes sem vzela v roke njeno zbirko in jo naključno odprla. Prav na tej strani. Prav s to pesmijo.
Da sem z dežjem poslala poljub

Smrk!

Kam je šlo poletje?
Aja, pobrala ga je jesen.
Ki je načeloma zrela različica poletja. Indijansko poletje: eksplozije barv, žarenja plodov, obetov toplih sprehodov med šelestenjem listja in težkokategorne romantike med zrelimi travami...
Ampak!
Tako se pa ne grem! Mrzlo, mrko, deževno vreme, zaradi katerega še na moje Pohorje ne morem. In sem zato (priznam) čisto majčkeno sitna. No, ja; ne tako čisto majčkeno, ampak toliko, da se raje vsem izogibam. Čakam, da se me oblaki tam zgoraj usmilijo in lahko spet šibnem v gozd. Komaj čakam, da mine hladna fronta, ker me dež in hlad naravnost morita. Sem omenila, da pogrešam Pohorje? Res ga....

Se spomite svojega prvega?

Se spomnite, kako je bilo, ko ste prvič drhtečih rok in potnih dlani ostali sami pred njenim obličjem in niste prav vedeli, kaj bi sami s seboj in še manj, kaj bi z njo? Kako bi se ji približali, kaj bi rekli, kako bi to povedali, kam bi dali roke, kam bi gledali? Se spomnite negotovosti, kako bo vse skupaj izpadlo? Boste razočarani? Kaj če bo polomija? Kaj če vas bo začetek za vedno zaznamoval, vam pokvaril veselje za vse večne čase? Kako boste popravili prvi vtis, če boste naredili napačnega? In še in še dilem....Prvi šolski dan (ste mislili, da govorim o čem drugem? Podobnost je zgolj naključna. :)).
Sama se svojega bolj megleno spomnim. Vem, da me je spremljalala babica s svojim velikim - vsaj meni se je zdelo veliko - oranžnim kolesom, da smo v jedilnici dobili hrenovko in polovičko kremšnite, da smo morali nositi rumeno rutico in kresničko ter da se mi je šola zdela zelo velika, nevarna zadeva. Spominjam se tudi svoje prve razredničarke (ki se mi je takrat zdela staaaara, a očitno ni bila, ker je gospa "stara" v kronološkem pomenu besede komaj v sedanjosti) in veselja, da sem ostala v istem razredu s prijateljico iz vrtca.
Letos je bil po dolgem času zame tudi "prvi" šolski dan, ki so ga spremljali metulji v trebuhu, nemirno spanje zadnji teden in (skoraj) vsa v izhodišču našteta vprašanja. Prvič sem namreč stala pred razredom kot razredničarka. Poleg tega, da sem se počutila nekako slovesno, ko sem pred šolo poklicala svoj razred in da se mi je zdelo lepo, ko sem jih peljala do naše učilnice, priznam, da sem imela tremo. Ker vem, kako pomembno je, da se kot razrednik ujameš z otroki, da daš maksimalno vse od sebe; tako poklicno kot človeško. Da ne delaš (prevelikih) napak, da znaš dovolj dobro poslušati. Ker vem, da so nekateri otroci izgubljeni, prav vsak pa je drugačen in do nekaterih bo težko najti pravo pot. Ker bi rada, da dobro sodelujemo; konec koncev bodo "moji" - in jaz njihova - naslednja 4 leta. Je pa zanimivo: ko sem pred 4 leti začenjala, sem nekatere teh otrok imela v podaljšanem bivanju. Takrat sem si mislila, da bi bilo prav lepo, če bi jim bila razredničarka. In glej ga, zlomka: nekako so me "počakali", da sem jih res dobila .To je verjetno dobro znamenje, ne? :)
Kakor koli: led je prebit, predstavili smo se, sedaj pa se začenja čisto zaresno delo. Novo poglavje v pestri prihodnosti moje učiteljske kariere. Poudarek na "pestri". :))

ps. s čisto drobnimi fonti: malce treme imam še vedno. Saj to je normalno, mar ne? ;))

Od vseh podob

... odtisnjenih
v spominsko tkanino srca
je ostala ena sama.
Ti,
rahlo sklonjen med podobji vrat.
Ob ograji odcvetel rumen
cvet vrtnice na ozadju
cvetočega španskega bezga.
Tvoj obraz prešine smehljaj,
medtem ko zrak dehti
pijan
od nabreklih cvetov.

Kasneje udarjanje vetra
ob okno.
Tvoja glava v mojem naročju.

In potem dež...

(A.B.)

klik