Ko nebo
skozi raztrgane
oblake kaplja
vame,
te najbolj
pogrešam...
Na glas.
Potiho.
Navzven in navznoter.
Kriče.
Molče.
Do zadnjega vlakna te čutim.
Do zadnjih brežin
na obalah mrtvega hrepenenja.
Čas
ne osvobaja.
Kajti ni me zasužnjil on...

(A.B.)

klik

Skoraj

V igri
ugašajoče luči
razpostavljam predse
šopek tvojih
zapuščenih stvari.
Kot osuli cvetovi
nemo venijo v
spominsko razkošje
dosanjanih dni.

V zibelko v sebi
polagam
objeme, dotike, poljube...
Za uspavanko hrepenenju
ponavljam
poglede, smehljaje, obljube...

Besede
brišem,
kot da jih ni bilo
in jih ni.
Begoten "zbogom" ,
navržen med vrati.
"Oprosti" kot največ,
kar zmogel si dati.
Že čisto pri molku
me "skoraj" spreleti.
Skoraj usoden.
Skoraj resničen.
Ta(k), ki rani
do krvi.

(A.B.)

klik

Bolj star, bolj....

...nor?
Dogodki v mojem (in še čigavem) življenju preteklih mesecev so mi dali misliti, kaj se z nami dogaja, ko se staramo. Ali vsaj zorimo. Ko odraščamo v pravem pomenu besede in se približujemo tistemu sidrišču v sebi, za katerega vemo, da bo ostalo za zmeraj več ali manj nespremenjejo, ne glede na to, kaj nam bo življenje še prineslo.

Postajamo z leti boljši? Slabši? Zmeraj bližji nečemu, kar smo hoteli biti ali temu vedno bolj oddaljeni? Postajamo konformisti, če (ko) spremenimo sistem vrednot? In če jih ne spremenimo? (O)Postanemo infantilni? Nas povozi čas in smo nekega dne tarča posmeha tistim, ki so "odrasli" in si olajšali življenje z zavrnitivjo določenih - recimo - idealov?

Nedvomno se spreminjamo. Neopazno in počasi. V izjemnih situacijah tudi zelo hitro. Včasih nas izkušnje "pokvarijo". Ubijejo del nedolžnosti v nas. Nas ranijo in napravijo previdnejše, bolj nedostopne in nezaupljive, celo bolj zagrenjene in - cinične. V glavnem se to dogaja skoraj samodejno. Tako da se potem, čez čas, presenetimo, ko v kakšni situaciji odreagiramo povsem drugače kot bi pred leti. Zase vem, da postajam bolj - recimo temu - pragmatična. Zato se mi določenih zadev enostavno ne ljubi več početi. Debatirati o stvareh iz preteklosti, ki jih ni mogoče spremeniti. Opravičevati svoja prepričanja. Svoj nepopolni obstoj. Se prilagajati samo zato, da bo nekomu enostavneje ali zato, da bom bolj všečna. Zadrževati jezo/žalost zato, ker bi koga spravila v zadrego, če bi pokazala prava čustva. Mogoče je to slabost, ne vem. To, da kljub spremembam, izkušnjam, spoznanjem, razočaranjem in "i should have known better" situacijam ostajam neponarejena. Prvobitna. Lahko bi rekli naivna, ja.

Ker svet kljub vsemu želim videti in živeti enostavno. Še huje: verjamem, da je to možno. Tako živeti. Brez strahov, nerazčiščene krame preteklosti, brez sprenevedanja; brez dvomov, če sem na pravi poti. Sem, kjer sem. Ne vem, kje bom pristala, ampak uživam v potovanju (vsaj večino časa). :)

Ne vem, če smo s časom boljši ali slabši. Smo pa vsekakor bolj avtentični. Nobena izkušnja, ne dobra ne slaba, ni sama po sebi izgovor ali opravičilo, da smo to, kar smo. Krivo je prav vse, vključno z nami. Ker se na sleherno stvar, ki se nam zgodi, odzovemo tako, kot sami izberemo. Se iz nje naučimo, kar želimo. Oz. kar smo sposobni. In včasih šele čez čas (zakaj ga je zmeraj potrebno toliko, da si ustvarimo pravo sliko?) spoznamo, v čem je bila poanta.

Next best thing...

...ali dobra alternativa (dobremu) sexu je (dobra) hrana. Zato zadnje čase pač na veliko (dobro?) kuham. :)))

Iz tega:

...je nastalo tole:

Piščančja prsa pod sirom; bučkine polpete in široki rezanci z gobovo omako.

ps: ne, splooooooh nimam preveč časa. In ne, niti slučajno se ne hvalim s svojimi kuharskimi podvigi. :))

"Včasih ko pride res gnili dan....

...ko ti gre rahlo na jok,
ko se ti zdi, da je vse zaman,
da boš ostal praznih rok /.../"

....se lahko skriješ pod odejo in čakaš, da tak dan mine. Lahko se s kom zaviješ v šal za zaljubljene (iz Predinove pesmi so tudi verzi). Lahko pa se vržeš v kuhanje. In peko. In ustvariš za svoje ljube kakšno dobro zadevo. Recimo orehove palačinke (glej slikovni material). Zadnje čase opažam, da postajam sumljivo podobna Titi iz Kot voda za čokolado. :)
In ja, zadeva je zelo kalorična. Če se kdo slučajno sprašuje. A glede na moje nenamerno kopnenje v zadnjih mesecih je menda več kot priporočljivo, da kakšno kilo spravim nazaj, sicer obstaja nevarnost, da dokončno skopnim. :)

Kreacija s podpisom :)

Kako vemo, da bo deževalo?

Ni potrebno gledati vremenske napovedi. Ne. Tudi ni potrebno poslušati te iste napovedi po radiu ali je prebrati v časopisu. Obstaja veliko lažja pot: samo mene je treba vprašati, kdaj sem oprala avto. Tako je; vsakič (ampak res vsakič!) ko ga oprerem, dežuje!Grrrrr!
Kar lahko pomeni le dvoje:
a) da bi bilo mogoče in zgolj pogojno pametno, če bi jaz poslušala vremensko napoved (a kaj, ko se tolikokrat zmotijo!)
b) da avta sploh ne perem več.

Hmmm....Težka dilema. :))

ps: včeraj zvečer sem v največjem nalivu združila svoji dve veeeeliki ljubezni: vožnjo po temi in vožnjo po dežju (beri: v največjem nalivu z bliskanjem, grmenjem, zalito cesto in vsem ostalim sranjem). Aja - pa s skoraj praznim tankom. Dokler mi je uspelo dejansko priti domov, sem imela živce stanjšane na mikromilimetrsko debelino, k čemur so še dodatno prispevali zelo slikoviti bliski, zaradi katerih je bil sredi teme nekajkrat za par sekund dan, tako so razsvetlili nebo. Še dobro, da me ni strah neviht (yeah, sem mislila, dokler ni včeraj nekaj zeeeeeelo zabliskalo nekje zeeeelo blizu ceste - udara nisem slišala, a glede na to, da je v avtu zamižalo vse, kar je na elektriko in da je crknil radio, si upam stavit, da je nekje zeeeelo blizu počilo). Pa naj še kdo reče, da so nevihte "v živo" romantične, kot so nekje iz varnega zavetja pod odejo na suhem in toplem. :)

Dodatna oprema

Kdaj začne človek razmišljati o nabavi dodatne opreme? Ko skoraj povozi srno. S kolesom. :) Torej gre za nakup kolesarske dodatne opreme (beri: čelade). Dvomim sicer, da bi mi v primeru še bližnjega srečanja s sicer plaho (a očitno ne preveč brihtno) živalco kaj pomagala, mogoče pa vendarle. Ko človek določene dogodke gleda retreospektivno, se zdijo sicer sila zabavni (nič hudega sluteča jaz na biciklu; veter okoli ušes; prazna cesta; naenkrat nekaj zašumi med drevjem na desni; utrip poskoči in tik zatem na cesto skoči srna; katera od naju se je bolj ustrašila, prepuščam v presojo višjim instancam), a ideja o srni na bilanci v praksi ni tako zabavna kot zna biti v teoriji. Mogoče bi morala nabaviti še tisti "odganjalec divjadi", ki se dobi za na avto in spušča neke visokofrekvenčne zvoke, ki menda odganjajo divjad.
Vsekakor bom v prihodnje vozila malo počasneje - vsaj tam, kjer obstaja možnost naleta na srne. :)

Še zmeraj mi je ljub...

Čeprav je rahlo patetičen. In rahlo v letih. Čeprav pravzaprav ni preveč prepričljiv in je pocukrano klišejski. A vendar: Pretty woman mi je še vedno všeč. Mogoče zato, ker je lepo verjeti v pravljice. Čeprav se dogajajo drugim.

Obletnica...

..oz. obložnica. Današnji vpis je 200. In za 200. vpis sledi razkritje
skrivnosti

Opustele
poti
do njega.
Osuli
cvetovi
globoko
v tišini.
Še globlje
v meni
presahli
vrelci krvi.
Brezdomno
hrepenenje
gnezdi
visoko, visoko....

(A.B.)

Moje Pohorje

Danes sem si končno vzela čas in preletela Večerov Bonbon (o polemiki neke druge priloge oz. uvodnika v njej se mi zdi škoda zgubljati besed, ker je zadeva enostavno pod mejo dobrega okusa). Seveda mi je takoj padel v oči prispevek z naslovom Pohorje. Pod prispevkom je podpisana J. Vidmar, gospa, ki je med svojih hribolazenjem še nisem srečala, čeprav se tudi sama največkrat zapodim proti vrhu prav po Čopovi progi.
Kakor koli - zelo poznane so mi težave z iskanjem ustrezne družbe. Nekdo nima časa, nekomu je enostavno preveč, nekomu spet se ne da, nekdo bi, ampak ....Skratka - nikogar ni, ki bi bil za akcijo. Sprva me je to motilo, potem ko sem nekaj časa vztrajno lazila tja gor in potem ko je bilo to vedno pogosteje, sem ugotovila, da nikogar ne potrebujem, da gre z mano. Še huje - nikogar več niti nočem. Tako kot sem včasih iskala priložnosti, da bi koga pregovorila, naj le gre z mano, si zdaj včasih izmislim kak izgovor, da lahko grem sama. To je postala nekakšna moja meditacija, popoln odklop od večine misli. Včasih grem proti vrhu skozi gozd, kar je neprimerljivo lepše kot po progi. In včasih razločno zaslišim tišino. Nežno vibriranje zraka ob vršanju smrek. Potok, ki oblizujoč vlažne kamne pada nekam v globel. Ptice, ki za kratek trenutek utihnejo, ko jih v zavetju prvih večernih senc zmoti nepričakovan vsiljivec. In včasih se potem v takšen z mirom in spokojnostjo prepojen trenutek vrine kak popolnoma neprimeren preblisk - namreč dejstvo, da sem konec koncev sama sredi gozda (to se namreč večkrat zgodi - da daleč naokoli ni žive duše) in se mi niti ne sanja, kaj bi naredila, če bi se pred/za mano pojavila takšna ali drugačna zverina ali druga neprilika. Letos so bili recimo na Pohorju aktualni medvedi. Seveda ne tako nizko, seveda ne blizu naselij in seveda jih ni bilo 10, ampak uboga medvedka z mladičem, ki je vzel žalosten konec. Vseeno je bilo to dovolj, da so me doma gledali, kot da grem lastnoročno lovit afriške leve, ko sem rekla, da grem na Pohorje. "Kaj; a kar sama?! Kaj pa medvedi?!" Prijateljica me je opozarjala, da to pač ni dobra ideja in da se nikoli ne ve, kje je lahko medved. Kjer koli je že bil - mene (in ostalih 100+nekaj vsakodnevnih obiskovalcev Pohorja) se je očitno raje izognil. Razen skrajno stimulativnega učinka na hitrost mojega gibanja navkreber ni bilo posledic pohorskega medvedjega sindroma. Podoben učinek imajo tudi druge moje zajčje misli, ko se sredi najgalsnejše tišine spomnim kakšnega prizora iz 500 let stare in sicer že zdavnaj pozabljene grozljivke, zaradi katere me mine vsa romantika in krepko stopi v prvi plan čustvo z manj prijetno konotacijo. :)
Najbolj divja, najbolj prvinska izkušnja v zvezi z (divjimi) živalmi se mi je tudi pripetila na Pohorju, a ne med običajnim sprehodom. Bilo je kakšnih 8 let nazaj, ko sva odšla z očetom nabirat gobe. Gobraski izleti so bili vedno prave ekspidicije, na katere smo se odpravljali zgodaj zjutraj, ko so se obrisi dneva komaj slutili nekje pod puhasto meglo in zmeraj smo se odpeljali zelo daleč. Nekje čisto zgoraj, precej visoko na Pohorju, kjer človeka objame vonj po mahu in smrekovih gozdovih, kjer ni žive (človeške) duše in kjer ima človek kar slabo vest, da moti gozdni mir, sva se odpravila vsak v svojo smer. Megle so se še vedno držale smrekovih vej, sonce je bilo drobcen svetel obet med raztrganinami jutranjega mraka in ozračje so polnili glasovi živali, predvsem ptic, nekje v daljavi pa so rukali jeleni. In potem sem ga zagledala; naenkrat je vstal iz tal slabih 10 metrov od mene. Prebudila sem ga v njegovi kotanji na ležišču iz iglic pod visoko smreko. Počasi je vstal (očitno se je zavedal, kdo je vsiljivec oz. vsiljivka), očitajoče obrnil težko glavo z rogovi proti meni in na megleni kulisi, skozi katero so kot drobceni srebrni prstki tipali sončni žarki, počasi ter pokončno-elegantno odšel nekam globoblje v gozd. Jelen. Pravi, veliki jelen. Srce mi je bilo kot noro in nekaj časa nisem vedela, ali naj bom prevzeta ali naj me bo strah. Smešno; kot negativ je ostal prizor jelena v jutranji megli odtisnjen nekje na mrežnici srca....

Kot najstnica sem včasih zvečer posedala na okenski polici ter zasanjano zrla na Pohorje. In sanjarila, sanjarila (dokler nisem nekoč telebnila z balkona, pa me to še vedno ni izučilo, heh)...... Zdelo se mi je prava prispodoba življenja. Ali pa se mi to zdi šele zdaj, ko se delam, da vem o življenju več, kot sem vedela tedaj.

Iz ene skrajnosti v drugo

Potem ko sem bila nekaj mesecev naravnost "naspidirana" od energije, ko nisem doma zdržala niti minute in sem svojemu skoraj 15-letnemu biciklu naredila precej dodatnih kilometrov ter sem spala komaj nekaj ur na noč, sem sedaj naenkrat čisto brez energije. Čisto. In popolnoma. Do skrajnosti. Lahko bi kar naprej spala, kar mi sploh ni podobno. Vse, kar bi morala narediti, kar nekam odlašam in se delam, da imam še za vse veeeeeliko časa. Je normalno, da je človek neprestano na smrt utrujen? Ne samo zaspan, ampak naravnost boleče/bolezensko utrujen, ko se že govorjenje zdi napor.... Rada bi se samo do sitega naspala.
Btw: ko sem nazadnje (enkrat lani) vzela Sanval - 1 tableto - sem doživela popoln black-out. Pa tisti dan nisem pila nič alkoholnega; enostavno se od zaužitja tablete do jutra ne spomnin popolnoma ničesar. Mogoče prav to potrebujem: en konkreten black-out in potem resetrianje s popolnoma praznim diskom. :)

Še vedno ....

...sem tu. Prisluškujem. Opazujem. Pričakujem. Da se zgane kak šum ob tvojem imenu. Da se zatrese zrak ob tvojih korakih. A je vse tiho. Za zmeraj? Za zmeraj. Pustila sem času, da je napravil svoje. Prevlekel je tisto skelečo rano v prsih z debelo skorjo pozabe. Ali mogoče zgolj olajšanja. Prepustila sem se milosti ur, ki so tekle v prazno in niso vračale ničesar, razen praznega odmeva zapuščene ljubezni. Iskala sem te tam, kjer te ni bilo. Drobencljala sem po tvojih sledeh in kot v jutrišnji dan verjela, da se nekoč vendarle še srečava. Saj svet vendar ni neskončen! In vse poti se nekje stikajo. A po zakonu relativnosti se včasih celo kak dan izmuzne. In poti sekajo ovinke, ki se nikoli ne križajo. Potem pa...Naključij ni, a vendar je vse naše življenje eno samo naključje. Nič hudega sluteč sprehod v mesto. Topel veter v laseh. Tisti dolgo pogrešani občutek svobode v prsih. In nankrat te zagledam. Pet, mogoče šest korakov pred mano hodi tvoj hrbet. Tvoji koraki poplesujejo po tlakovani ulici pred teboj. Si to res ti? Ko obrneš glavo proti eni od izložb, vidim, da si čisto zares. Če bi malce pospešila korak, bi te zlahka dohitela. Mogoče bi se ti obraz razlezel v nasmeh. Mogoče bi se v očeh utrnila iskra. Mogoče...Ne; pozabljam, da bi se zazrla v tujca, s katerim ni nimava nič povedati. Upočasnim korak. Še čisto malo je do konca ulice, potem se bo razcepila na dvoje. Ni mi treba ugibati, pa vem, da ne bova šla po isti poti. Kot bi bilo celotno naključno srečanje simbol vsega, kar se je zgodilo: srečala sem te (majčkeno) prepozno ali prehitro, ostala za tabo in lahko le opazovala, kako odhajaš po drugi poti. In se ne oziraš. Tudi jaz se več ne. Ironično, pravzaprav, če človek pomisli, da je vsega kriv le slab občutek za čas: če bi se srečala malo prej, če bi stopila na tisto ulico malo prej, če bi se ti odpravil od doma nekoliko kasneje....Kdo ve.

Še vedno se svet vrti po istih tirnicah, kot se je včeraj, kot se je, preden sem vedela, da obstajaš, in kot se je v času, ko sem to pozabljala. Še vedno je nebo enako deviško modro in me spominja na tvoje oči. Še vedno čutim z vsemi čuti. Še vedno vidim prebujajoče se barve življenja. Sanjam v rumenem nedrju regratovih cvetov in z njihovimi lučkami zasejem svoje sanje na vse strani neba. In še vedno mi včasih, čisto nenapovedano, plane v srce nekaj kot čreda divjih konj sredi neskončne prerije - hrepenenje po tebi. Kakor strela z jasnega razkolje moje srce na nešteto drobnih delcev. In samo včasih nekje v meni tli občutek, da te ne bom nikoli pozabila. Prebolela, te izročila toku časa, da te odplavi daleč na neboleče obale črno-belih spominov; ti zaželela srečo, se ti nasmehnila v mislih - vse to že. Ampak - pozabila? Pozabila ne bom nikoli.
Ne zamerim ti. Da nisem bila dovolj. Počasi se odvajam to zameriti sebi. Počasi se navajm ozirati v ljudi, ne sprašujoč se, katera in kakšna neki je tista, ki je to bila. Zadostna in prava.
Še vedno so na nebu ostanki deževnih oblakov. Nakodrali so neskončno modrino in narisali nanjo bele proge, ki jih preskakujejo sončni žarki. Ptice neumorno navijajo svoje zaljubljene pesmi. Nekaj kot sladek mir diha vame izpod neba. In v meni se igrajo spomini ter se prebuja ljubezen. Še vedno.



Kaj je sploh življenje? Utvara.
Begotna senca in privid.
Saj vse življenje je le sen
in tudi sanje so zgolj sen.
(C. de la Barca)

My middle name ...

...is Mrs. Žulj. :) Potem ko sem končno dojela - kot največji amater, btw - , da res ni pametno odhajati na Pohorje v teniskah brez nogavic (krvavi žulji ob spustu - doma sem si jih dobesedno odlepila s copati vred, posledice pa so ostale, čeprav je od takrat že skoraj mesec) in potem ko sem ugotovila, da podobno pravilo velja tudi za krajše "ture" ter se sprijaznila, da je iz estetskih razlogov trenutno mogoče pametneje nositi kakšne bolj zaprte čevlje, sem dobila žulje še na drugih delih telesa. Na prstih. Ne na rokah, točno na prstih. Tri: palec, sredinec in prstanec imajo lepe mehurjaste dodatke. Največjega ima sredinec (če to ni ironija). :) Asociacije dovoljene. :) Vzrok pa sila prozaičen: od škarij za obrezovanje trte. Tako je; razširila sem spekter svojih razburljivih prostočasnih dejavnosti, ki so do sedaj vključevale dela, kot so obnovitvena in pleskarska dejavnost, podiranje (khm - starih stavb oz. njihovih delov), pomožna zidarska dela, vzdrževanje okolja (košnja&co) in še kaj bi se našlo. Na primer obrezovanje trte. Vedno bolj ko se - khm - staram (resnica boli), vedno bolj ugotavljam, koliko sem človek narave. Zemlje. Prsti in trav in kamenja in dreves. Kako zelo potrebujem stik z zemljo, z materijo, z vsem, kar me obdaja. Vedno raje delam stvari, v duhu katerih so me vzgajali in čeprav sem jih kot majhna vse prej kot ljubila, sem zdaj hvaležna staršem, da so me obogatili za to izkušnjo. Ob tem sem ravno včeraj med delom v vinogradu (mat'r, ima ta učiteljica napete počitnice!:)) razmišljala, kako dvorezen meč je vzgoja in vse, povezano z njo. Pri meni se je recimo določeno siljenje v delo obrestovalo v ; pri moji sestri je zbudilo odpor za vse življenje. Kar samo potrjuje dejstvo, da smo si res popolnoma različni in da enakega "recepta" vzgoje ni mogoče uporabljati niti pri otrocih iste družine.

Spet me je zaneslo v drugo smer, hotela pa sem se samo potožiti, kako sem uboga, ker imam žulje. Spet. :))