Brez naslova, 2.

Malce več kot po letu dni od očetove smrti umira nekaj drugega. Del mene. Nekaj, kar sem mislila, da bo večno. Nepremagljivo. Dolgo sem razmišljala, premlevala, se borila sama s seboj in tistim, kar naj bi me po vseh merilih objektivnega sveta osrečevalo. Nekaj, v kar sem verjela in kar sem pomagala graditi. A me ne. On, moj toliko let najdražji, me ne osrečuje. Saj ne, da je to njegova naloga. Moram se pravilneje izraziti. To je moja naloga, ki pa je ob njem ne uspem uresničevati. Čutim, da ob njem ugašam, namesto da bi gorela....Kopnim in se razblinjam. Gojim upe in sanje, ki niso umerjene s sanjami njegovega srca. Mogoče sva si preveč različna. Mogoče samo kompliciram. Mogoče ne cenim tega, kar imam. Mogoče sem navadna butasta, zabita, nehvaležna, nerazumna, naivna krava, ki je tik pred tem, da napravi največjo napako svojega življenja. Mogoče, mogoče, mogoče................A nisem srečna. Nisem več jaz. Sem kvečjemu manj jaz. In poiskati moram tisto, kar je od mene ostalo, preden popolnoma izginem....

Včasih ljubezen preprosto izgori sama vase, se sesede kot kupček pepela. Brez velikega poka navzven, brez velikih pretresov, prepirov ali nesoglasij. Preprosto odplava nazaj v božje naročje, od koder je nekoč prišla. Ne vem, kako naj mu povem vse, kar želim. Da ni nič kriv. Da ni premalo sposoben, lep, pameten, privlačen, bogat ali kar koli tretjega. Da ni z njim popolnoma nič narobe. Mogoče kvečjemu z mano. Ker čutim tako, kot čutim. A proti temu se ne morem boriti. Tako preprosto je. Moram stran. Vsaj za nekaj časa.
Kako naj nekomu poveš, da je in zmeraj bo eden najpomembnejših ljudi v tvojem življenju, a da enostavno ne moreš več z njim po isti poti. Kako naj človeku na lep način poveš nekaj tako nelepega, kot je (vsaj začasno) slovo? Zakaj? Kaj se je zgodilo? Ko ga gledam, se sprašujem, kam je izginila najina, moja ljubezen? Kako se je lahko to zgodilo? Kdaj? .......Zakaj? .......Del mene je obupal nad nama. Nad tem, da bo kdaj drugače. Nad tem, da se ob njem počutim osamljena in nekje pri repu prioritet. Zmeraj je bilo nekaj, kar ga je zaposlovalo bolj od naju samih. In vem, da je marsikaj, če ne že vsega, počel v dobri veri, da to počne za naju. A v vmesnem času, ko je počel stvari za naju v prihodnosti, sva midva v sedanjosti ugasnila. Vem, da se trudi in se je zmeraj trudil. To bom zmeraj cenila. Tako kot njega. In zato moram biti iskrena. Ne morem se slepiti, da je vse v redu. Ne morem delati kompromisov s svojim srcem in s se s figo v žepu prepričevati, da sem srečna. Vem, da se je trudil. Da mi je zmeraj stal ob strani. Mi pomagal. In ravno zato, ker je bil zmeraj dober do mene, mu privoščim nekoga, ki bo srečen z njim. Takšno življenje ni zame. Mogoče sva predolgo na istem mestu. Ko se življenje ustavi, izgubi smisel. Ko se ljubezen ustavi in ne premika, začne ugašati. In če ugaša predolgo in ni nikogar, ki bi razpihal žerjavico, ugasne......

Sem vredna obsojanja?
Zgražanja?
Kurjenja na grmadi?
Sprejmem vse. Zaslužim vse.
A moram naprej. Le da mi ni jasno, kako. Del mene ga ima rad. Zelo. In ga bo imel zmeraj. A to ni dovolj. Cenim ga, spoštujem in imam ga rada. Zares rada. In zares, iskreno in brez sence dvoma vem, da je krasen človek. Vem. In zato si zasluži nekoga, ki bo ob njem srečen; ki ga bo ljubil brez sence dvoma. Kajti ljubim ga trenutno ne. Sem kriva in obsojanja vredna, ker ga ne ljubim (več)? Njega, ki je tako zelo del mojega življenja, da je skoraj moj drugi jaz? A ki me je obenem nehote tolikokrat razočaral... In ki je nekje po/ob poti začel gledati v drugo smer kot jaz. Ne vidim več najine prihodnosti skupaj. Mogoče rabim samo čas in distanco, da skozi pogrešanje spet začutim ljubezen. Ali pa to isto stvar, da ugotovim, da res ne gledava in ne hodiva v isto smer. Vsekakor rabim čas zase. Nekaj, kar bi morala narediti že pred časom. Mogoče (še) ni prrepozno. Hočem nekaj drugačnega. Nekaj, kar morda niti ne obstaja, a moram vsaj poskušati to najti. Drugačno ljubezen. Takšno, v kateri ne bom osamljena in v kateri bo edino število dvojina. Takšno, kjer se bo karkoli zgodilo prej kot v 10 letih. Želim si ljubiti in biti ljubljena. Tukaj sem samo ujeta.......................................................................................................
Jočem in srce se mi para na koščke, a ne morem drugače..........................................................

So drunk....

Prvič. V življenju sploh. Aše vedno premalo..Še vedno čutim. In pišem smiselne povedi...?WGAF

A noč je še mlada......
In jutro tako daleč...


Update:
če je človek nevajen alkohola in bolj lačen kot sit, se ga omamne substance sumljivo hitro primejo. In potem je svet takoj bolj zabaven...

Markacije srca

I.
Mehak poljub vetra
na zatilju
čebele, utopljene v česnjevem cvetu...
Bel oblak varno pluje
med sinjimi
čermi neba...
Lahne kot dotik metuljevih kril
sledijo smele sanje
markacijam srca....




II.
V baržunasti senci
popoldneva
tkejo prsti vetra
gnezdo mojemu
hrepenenju....




A.B.
(besedna zveza markacije srca je s krasnega Alenkinega bloga)