Panika ali kriza pred-srednjih let

Priznam. Sinoči me je sredi noči naenkrat obiskala. Brez vnaprejšnjega opozorila, brez najave, brez očitnega razloga. Panika. Panika, ker se poslavljam od 20-tke v mojem emšu. Panika, ker se mi zdi (le zdi ali je res tako?), da nisem v žiljenju še prav ničesar pametnega naredila. Panika, da še vedno pri bogu včasih ne vem, kdo pravzaprav sem. Da še zmeraj čutim spone bolečin, nerazčiščenih in neogovorjenih vpašanj ter lastne majhnosti in nepomembnosti. Da se včasih (interval znova narašča) znajdem sama s seboj v najbolj oddaljeni, temačni, hladni in prazni pokrajini na svetu - v svoji duši. Ki včasih še zmeraj hoče stran. Stran od tod. Ki bega tja, od koder ni vrnitve. Kjer ni bolečine. Se otepa življenja. Se ga boji. A ga obenem izziva. Se igra s smrtjo, kocka z ljubeznijo in ždi pod razparanim pregirnjalom nevidnosti...
Sem torej do sedaj naredila dovolj? Sem začrtala obrise svojega življenja za naslednjih xy-let vnaprej? Se bom nekega dne prebudila tako, kot se je moj oče, in ob spoznanju, da je življenje šlo mimo mene, enostavno resignirala in vdano želela smrti? Sem izgubljen primerek, če me določene zadeve še vedno begajo? Če še nimam otrok, čeprav jih od žensk v mojih letih pričakujejo? Če še nimam magisterija in pogodbe za nedoločen čas ter moža in vikenda ob morju? Če včasih iz dneva v dan vem manj namesto več? In če včasih dvomim v vse in vsakogar, še zlasti vase?
Sem patetična?
Verjetno.
Mogoče....


A nočnim razmišljanjem navkljub me je zjutraj celo prebudilo sonce - ne le tisto na nebu, ampak tudi tisto v meni. Sicer je bilo bolj šibko, a bilo je. In potem je tudi dan - kljub nočnim monologom - stekel po sončevih kolesnicah. Panika se umirja in namesto vseh drugih želja ali ciljev, ki jih ljudje dajemo sebi ali drugim ob "prelomnih" trenutkih, imam le eno. Željo, načelo, cilj. Živeti. Brez ampak in če. Živeti.

ps: in letošnje najboljše darilo za rojstni dan? Sem si poklonila sama: avto! :) ("stara" klinčeva gara, ki mi je grenila življenje in praznila denarnico, odkar sem jo pred pol leta kupila, je k sreči prodana. In btw sem z njo "pridelala" več kot 5000 eurov izgube, ain't that great?!) Sicer brez pomoči ni šlo (hvala še enkrat), a vseeno se počutim prav "frajersko", da sem si za rojstni dan kupila avto. Kaj neki sledi drugo leto? Jahta? :)))

Ahhhhhhhhhhhhhhh .....

En velik izdih. Po tem, ko sem zaradi avta bistveno nadgradila besedni zaklad kletvic in odkrila nekaj novih svežih metafor; potem ko sem skoraj doživela živčnega (in ne, ne mislim na preneseni pomen), ker mi je po žn-tavžent popravilih in zagotovilih, da je OK, SPET zasvetila lučka za olje in je motor šel dokončno k vragu; potem ko sem odplačala lising in se zadolžila na drugem koncu; potem ko sem vplačala aro za drug avto, ki pa ga ne morem kupiti, ker "starega" avta še nisem prodala; potem ko sem dežurala pri mami in v obeh pomenih besede skrbela zanjo; potem ko sem bila skoraj non-stop v službi, je zdaj končno čas, da si z globokim izdihom oddahnem....

Zadeve se niso uredile, sploh ne (razen - hvala vsem tuzemskim in onozemskim silam - maminega zdravja). So me pa vzporedni dogodki spomnili, kaj je pomembno. In mi odprli oči, da je izgubljanje enrgije zaradi avta, službe, primitivnih ljudi in - konec koncev denarja - izgubljanje časa in trenutkov, namenjenih drugim, lepšim stvarem. V senci resničnih skrbi se naše običajne preglavice in slabe volje zazdijo trivialne. In verjamem, da je namen tistih pravih preizkušenj v tem, da nas predramijo. Da nas spomnijo na vrednost in minljivost življenja. Na neprecenljivost ljubezni. Na vedno znova ponavljajočo se - a zato nič manj resnično - dejstvo, da prav nič ni samoumevno. Ne mi, ne naš trenutek v času, ne naši ljubljeni in ne naše lekcije, ki se nam v tenutku, ko jih usvajamo, zdijo predvsem krivične in boleče in šele čez čas (včasih komaj čez leta) prepoznamo njihov smisel in v njih skrito darilo za nas.

In vmes se je celo prebudil moj najljubši čas. Pomlad. :)

ps: hvala za komentarje oz. misli na njih. :) Nisem ničesar sproti odgovarjala, ker sem bila popolnoma brez energije, ampak zdaj sem spet "stara" (kmalu brez narekovajev) dobra jaz.:)

Srce v ledeni pesti

Slej ko prej se z njo srečamo vsi. Zmeraj nas preseneti, čeprav vemo, da obstaja. Da je življenjsko dejstvo, tako kot rojstvo, smrt, ljubezen in vsi odtenki vmes. A ko bolezen zadene nekoga tistih, ki jih imamo radi, se odlomi košček našega miniaturnega vesolja in pade nekam v neskončni temni nič, od koder odmevajo le skrbi, bolečina in strah...
Lani sem absolvirala eno izmed lekcij o otroško-starševski ljubezni. In niti v najbolj črnih sanjah si nisem predstavljala, da bom tako hitro tako zelo v skrbeh za mamo. V minulih dneh, ko sem bila pri njej in ji pomagala, sem razmišljala o tem, kako hitro se večni krog skrbi, ljubezni in dajanja dopolni in - izpolni. Kako hitro se znajdemo v vlogi skrbnika svojih staršev. In kako začutimo skrbi, ki jo lahko dotlej samo slutimo - skrb za tiste, ki so nam najbljižji. Ki so del nas samih. Otroci. Ljubljeni. Starši. Zanje bi žrtvovali vse. Naredili vse. A ironično je edino, česar ne moremo narediti - pa bi prav to včasih radi - prevzeti njihovo bolečino nase. V trenutkih, ko je v stiski kdo od nam ljubih je včasih težko verjeti v smiselnost vsega. V smisel življenja. V ljubezen, ki vedno tudi boli in rani. V Boga. A vseeno vejramem. Da se bo vse dobro izteklo. Mora se. Ker nisem pripravljena na še eno izgubo (kot da kdaj bom....).

Slika pove več kot beseda



Danes sem:


A jutri si bom dala duška:


In ne, ni smešno. Je že groteskno-ironično, frustrirajoče, utrujajoče in češnja na tortici mojega trenutnega življenja. Groteskno-ironično, ker je bilo moje štririkolesno "veselje" pri mehaniku več kot v mojih rokah, odkar sem ga kupila, čeprav me že v izhodišču ni malo stal. Frustirajoče, ker sem ga (budalo butasto babje!!!!!) vzela deloma na leasing. Utrujajoče, ker mi sekiranje, če me bo slučajno (kar pa se je zgodilo samo skoraj vsakič, ko sem ga dejansko vozila) pustil kje na cedilu, požre zadnji atom energije. In češnja na tortici življenja, ker ne gre NIČ tako, kot bi naj šlo....

Ljudomrzniki

Posebna kategorija ljudi, ki niso zadovoljni z ničemer in nikomer. Posebej ne s seboj in z lastnim življenjem. Ker je le-to do njih krivično. In grdo. In jih kaznuje s hudimi boleznimi in rahlo hipohondrimi simptomi. A jih je treba vzeti sila resno. Ker ljudomrznik ima čas, da se posluša. Posluša natančno in pozorno. Zato ve, da je bolan. Bolj bolan od sosedovega Alojza ali bivše sodelavke Jožefe, ki pa si je itak sama kriva, kaj pa kar naprej dela. Ker če drugega ne, svojih diagnoz si ljudomrznik ne pusti vzeti. Ker ga je življenje kar naprej teplo. In ga še tepe. Dokaz česar je odostnost pravih prijateljev. Hobijev. Ustvarjalnosti. Družine. In sreče. V katero ljudomrznik ne verjame.

Običajno so to drobne pojave, večina časa navzven neopazne. Izdaja jih rahlo zgrbljena drža in večna guba nezadovolj(en)nosti med sršečimi očmi. Ljudomrznik je najbolj srečen med svojimi štirimi stenami, ki so nekakšni vzvišeni okopi, izza katerih varno in z veseljem opazuje ljudi pod seboj in vanje strelja svoje strupene puščice. Ki si jih v miru pripravlja v času, ko nima pametnejšega dela, kot je kovati povračilne ukrepe. Ker ga je nekdo nekoč izkoristil ali mu storil krivico. Za ljudomrznika je velika večina ljudi pod njim, intelektualno in moralno inferiorna njegovim nazorom. Ali pa zgolj nimajo pojma. O ničemer. Za razliko od njega, ki ve vse. Ki se ne moti. Ne popušča. Ne priznava kompromisov. Ker ima vedno prav in le čaka na trenutek, da bo to vsem dokazal. Za ljudomrznika je velika večina ljudi pokvarjenih. Dvoličnih. Tako ali drugače škodljivih ali vsaj neprimernih. Neprimernih je lahko več stvari: od frizure, avta, rož, ki jih ljudje (n)imajo na balkonu, mačke, ki ne upoštevajo meja, do nevzgojenih otrok, ki na cesti pač ne znajo pozdravljati ali zgolj načina, kako človek diha. Ljudomrzniki sodijo vse skozi svojo prizmo dojemanja sveta: oni sami najbolje vedo, kako funkcionirajo ljudje, kako pokvarjeni so pravzaprav in kako se venomer sprenevedajo. Ljudomrznik ve, da ga vsi obirajo in da ga nihče ne mara, ker tudi sam ne počne nič drugega – opazuje slabosti drugih, jih močno kritizira in uživa v obrekovanju in prežanju na napake sovražnikov. Kajti to počasi postanejo vsi v ožji in širši okolici: ljudomrznik počasi začenja verjeti, da se vsi norčujejo iz njega; da mu vsi želijo slabo; da ga vsi želijo oškodovati in da se za njegovim hrbtom zagotovo norčujejo iz njega. Seveda ima ljudomrznik nekaj izbrancev, s katerimi deli svoje – včasih celo sila poduhovljene, zmeraj pa parvičniške – nazore. To niso nujno drugi ljudomrzniki; lahko so naivne duše, ki sprva verjamemo tarnanju stare (mlade) sitnobe. Ki mislijo, da mu svet res dela krivico in ne opazi dobrega v njem. Zato si vzamejo čas in prisluhnejo izpovedim. Potem pa se čudijo... Čudijo... In še enkrat čudijo. Temu, koliko ljudomrznik ve o ljudeh, ki so mu najbolj zoprni. Ki izstopajo iz sivine ostalih, povrpečno osovraženih ovčic. S katerimi običajno nima stikov. Le prekleto na živce mu gredo. Ker so (iz perpsektive ne-ljudomrznika) tako nenormalno normalni. Ker živijo svoje življenje. Ker se brigajo zase. So nasmejani in pozitivni. In nezaslišano – imajo radi družbo drugih ljudi. Se pogovarjajo z družino in s prijatelji, ne zgolj s kozmičnimi silami, z drevesi, živalmi in vesoljem. Bentijo, ko so tečni, jočejo, ko so žalostni in se smejijo, kadar so veseli. Ne bežijo pred ljudmi in se jih ne otepajo z nevidnimi muholovci (kot to počno ljudomrznik) ter se potem čudijo, zakaj nikomur ni mar zanje.

In seveda je tu še občinstvo: to je druga vrsta izbrancev, pred katerimi ljudomrznik nastopa s svojo podobo uglajenca. Ljudje, do katerih je vljuden, zadržano prijazen in skromno zabaven. Ne preveč, ker njega življenje vendar tepe in na tem pač ni nič veselje/smeh zbujajočega. Te ljudi ima ljudomrznik namesto ogledala: pogleda se vanje in zdi se mu, da mu vračajo pozitivno podobo njega samega. Govorijo mu, da je dober, da njegova osamljenost ni njegova krivda in da je pravzaprav čisto v redu oseba, ki so ga zlobneži in primitivci po kruti igri usode izobčili iz svoje srede. Paradoksalno so nekateri ljudomrzniki veliki ljubitelji narave. Lepih rožic. Čistih voda. Mogočnih in modrih dreves. Poduhovljenih naukov. Ki se jih seveda držijo in jih z veseljem delijo. Tudi tistim, ki si jih pravzaprav ne želijo slišati.

Ljudomrzniki me včasih zabavajo s svojo nezmožnostjo preseči meje svoje ozkoglednosti in prestopiti ograje svoje krčevite pravičniške jeze. V glavnem pa se mi smilijo. Ker so pod vso svojo togoto, jezo, hudobijo in zamerljivostjo sami, osamljeni ter zagrenjeni. In ker se običajno ne zavedajo, da lahko to kadar koli spremnijo, če seveda želijo.