Kdaj pri hudiču mi je to uspelo?!

Namreč (prekomerno) obremenjevanje s službo. Obremenjevanje je pravzaprav evfemizem - pravilneje je žretje do kosti, čudno zvijanje v želodcu, občutenje nenehnega stresa, slabo spanje in kar je še simptomov izgorelosti. Zadnjih nekaj tednov me zadeve že kronično mučijo/utrujajo. Razlogov je več:
- odkritje kolektivnega lobija, ki čisto neprofesionalno razpravlja o kolegih za hrbti le-teh;
- odkritje vsesplošnega kritiziranja in nizke storilnostne naravnanosti nekaterih kolegov;
- občutek, da me porabijo prav za vsako stvar, ki si jo kdo mimogrede izmisli, obenem pa pričakovanja, da bom vse sprejela/opravila brez kakršnih koli pripomb;
- in predvsem odmikanje službe za nedoločen čas. Sploh to slednje me jezi in frustrira obenem. Višje instance (beri: vodstvo) so mi sicer prijazno razložile, da lahko na pogodbo za nedoločen čas računam čez kakšna 3 leta, do takrat pa naj bom zadovoljna s tem, kar imam (tega seveda niso povedali na glas). Kar ne bi bilo toliko problematično, če bi recimo padla z Lune ali kaj podobnega in mi ne bi bilo jasno, da je število otrok znano že danes. In je torej že danes razvidno, če obstaja potreba po še eni učiteljici ali ne. In ker je to evidentno, ni objektivnega razloga, da te pogodbe ne bi dobila prej. Seveda, če ne bi bilo zadaj kakšnih drugih razlogov, ki pa moji skromni pameti niso dostopni in mi zaradi prej omenenjih lobijev tudi ne bodo postali. Tako mi je dostopen zgolj zelo otipljiv občutek, da me ima nekdo krepko za norca, ob tem pa pričakuje, da se bom še vsa navdušena temu smejala. Počutim se, kot da sem že 3 leta na preizkusni dobi, ki se očitno še lep čas ne bo končala. Frustrira me to, da mi negotovo stanje krepko načenja motivacijo za delo. Enostavno se mi zdi butasto, da se "mečem na zobe", zganjam vse mogoče dodatne dejavnosti, v zameno pa dobim - kaj? Nič, točno......
Bo kdo rekel, da tista pogodba ni vse. Res ni. A človek potrebuje potrditev/evalvacijo svojega dela in - sploh ne tako zanemarljivo - ekonomsko varnost. Vsaj razjasnitev glede tega. Ker je osnova za preživetje. In konec koncev ne zahtevam/pričakujem nič takšnega, kar mi ne bi pripadalo. Vedno bolj se me loteva malodušje, kar je največji strup za ljudi, ki delajo z drugimi ljudmi, sploh za učitelje, ker ni hujšega, kot je učitelj, ki hodi zgolj v "službo", ne dela pa tega s srcem. Sama vedno manj vključujem ta organ, priznam. Ker sem res zelo razočarana.... Sploh zato, ker ob omembi mojih opažanj/občutkov višje instance reagirajo malodane zgroženo v smislu "kaj bi sploh rada."

Dobro, da so pred vrati počitnice, ko si bom lahko obnovila zaloge energije in vzpostavila potrebno ravnovesje med pozitivnimi in negativnimi stranmi svojega poklica....

Pred letom dni


Približno pred letom dni so očetu diagnosticirali levkemijo. Bilo je prav na valentinovo in vem, da so bile prve preiskave še dvoumne. Mama me je poklicala v službo, da je oče v bolnici. Da ima mogoče levkemijo. Pomislila, da zagotovo ne bo to to. Ne more biti. Da bodo dodatne preiskave pokazale, da gre za kaj drugega. Istega dneva zvečer me je ponovno poklicala. Izvid je bil nedvoumen in neobetajoč. Zvečer sem ga poklicala v bolnico in oba sva se trudila zveneti optimistično in pozitivno. Zelo dobro si predstavljam, kakšen udarec je bila zanj diagnoza. Kasneje mi je povedal, da se je hotel v tistem trenutku kar ubiti. A se ni. In čez 82 dni je to uspelo bolezni...

Od takrat ga ni. S seboj je odnesel veliko neodgovorjenih vprašanj in neuslišanih prošenj. Predvsem ene - da bi nas, svojo družino, imel rad. Zdi se mi, da ga vedno bolj razumem, tega mojega očeta, ki je bil kriv za mariskatero bolečino, zažrto nekam globoko v vse nas. Za občutke manjvrednosti, nevrednosti ljubezni. Razumem ga, da nas ni mogel sprejeti, ker nikoli ni sprejel sebe. Razumem ga, da je bil nesrečen in obenem prešibak, da bi kar koli napravil, da bi to spremenil. Razumem, da je odraščal brez ljubezni in je zato tudi dajati ni znal. In vem, verjamem, da kljub vsemu ni bil hudoben, le globoko in popolnoma nesrečem. Zato ga ne obsojam. Mogoče je zato zbolel. Ker ni nikoli znal ubesediti svojih občutkov. Ker se je z molkom branil pred našimi poskusi, približati se mu, in s sarkazmom in z hladno arogantnostjo pred vsakršnim izkazovanjem čustev, ljubezni, spoštovanja. Kot da bi priznanje (in sprjetje) temeljne človekove potrebe in pravice, potrebe po ljubezni, omajalo njegov položaj "pater familiasa".

Vedno sva si bila najbližja in mogoče me je zato toliko bolj bolela njegova naraščajoča distanca. Ampak nisem je znala preseči. Zaradi bolečine, ki mi jo je (nehote) priazadejal, se je niti nisem pretirano trudila. Lažje je bilo biti jezna nanj, ker nikoli ni bil tak oče, kot sem ga želela, kot sem ga potrebovala. Lažje je bilo čutiti jezo kot žalost, ker sem ga kljub vsemu, kar je bil in kar ni bil, imela rada. Zato ga zdaj, po enem letu, še vedno pogrešam. In včasih jočem. Ker ga ni. Zato se z vsem tistim, kar je imel rad (ptice in drevesa in naravo) pogovarjam z njim. Zato mu želim - če njegova duša še tava izgubljena po brezpotjih neskončnosti -, da je našel spokoj. Da ne beži več pred ljubeznijo in samim seboj...

Letošnja knjižna polica - prebrano/v procesu branja

- M Albom.: Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih
- Kathy Lette: Zlikane gube, štrleči balkoni
- Sophie Kinsella: Moje skrivnosti
- Linda Schierse Leonard: Ranjena ženska, modeli in arhetipi v odnosu oče - hči
- Anna Maria Sigmund: Ženske nacistov
- Matevž Kos: Mi se vrnemo zvečer - Antologija mlade slovenske poezije
- Antologija slovenskih pesnic
- Sally Brown idr.:500 nasvetov za učitelje
- Barica Marentič Požarnik: Psihilogija učenja in pouka
- Sue Cowley: Kako krotiti mularijo
- Bettie B. Youngs: Obvladovanje stresa za vzgojitelje in učitelje

In nagradno vprašanje: s čim neki se trnenutno najbolj ukvarjam? Hm..........

ps: idejo o objavljanju prebranih naslovov kopiram z Vesninega bloga; upam, da ni(si) jezna. :)

Ko več ne veš, kdo je tukaj nor...

Danes je tak dan. Ko sem poosebljen vulkan. Tak, ki bruha ogenj in pljuva žveplo, navznoter pa nalaga plast za plastjo pepela. Zakaj? v prvi vrsti zaradi službe.
O svoji službi nisem kaj ekstra pisala. Vesela sem bila, ko sem jo dobila in do nedavnega sem se kljub manjšim praskam in modricam v njej dobro počutila. Sicer pa služba kot vsaka druga - z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, a zadnje dni se res sprašujem, če je kaj narobe z mano ali s kom drugim. Vem, da nisem popolna. Vem, da sem začetnica in delam tudi napake. Razumem, da vsem niso vsi učitelji enako všeč, a vseeno ... Držim se določenih pravil. Vrednot. Trudim se biti čim bolj dosledna. Do učencev se vedem spoštljivo in upoštevam njihove slabe dneve. Trudim se, da so ure zanimive. Da jih razumem. Ampak potem pride mimo par "cvetk", ki mi popolnoma, ampak res POPOLNOMA porušijo občutek za kompetentnost in vzamejo vso voljo do dela. Vem, da se v vsaki generaciji najde kak učenec, ki komu posebej pije kri. Ki se je odločil, da bo nekoga zajebaval, naj stane, kar hoče. Tudi v moji skupini je ena taka cvetka. Ki se trudi spraviti me ob živce že 3 leta in se spretno izogiba vsem posledicam, ker ima doma vso podporo staršev, ki - mimogrede - ne priznavajo avtoritete učiteljev, šole, ravnatelja. Ki po eni strani priznavajo, da sami otroku niso kos, ampak pričakujejo pa, da bo to zmogla šola, čeprav vsak šolski ukrep negirajo in mu oporekajo. Adijo, pamet! Kar pripelje do ugotovitve, da niso toliko problematični učenci kot njihovi starši. Ker jim dajejo potuho. Jih zagovarjajo in se niti pod razno ne vprašajo, ali nima šola slučajno prav, ko opozarja na določen problem in vztraja pri določenih posledicah.
Kaj so današnje radosti šolstva? Nevzgojeni in predrzni učenci (za ilustracijo: moja najljubša "cvetka" mi je v tem šol. letu obljubljala anentat, letos pa "extreme makeover" mojega avta) s podporo staršev. In ko ima človek par takih izkušenj, ga (žal) mineva veselje do šolstva. Sploh, če upošteva, da nekateri ne želijo vedeti ničesr o problemih, katerih posledice čutimo vsi.
Če kdo misli, da je danes lahko biti učitelj in nam zavida tisti mesec dni strnjenega poletnega dopusta (ki ga btw lahko koristimo le poleti, sicer pa je sila težko dobiti dopust), ga lahko potolažim, da nam niti slučajno ne cvetijo rožice. Več ali manj se vsi soočamo z vedno bolj "razštelanimi" učenci, ki ne poznajo nobenih vrednot, spoštovanja, delovnih navad....Disciplinski problemi so vse težji, vedno bolj se poudarjajo pravice učencev namesto njihove obveznosti. Zato se res sprašujem, če je to poklic zame oz. kako dolgo bo to še poklic zame....

Aja - da je današnji dan res POPOLN, je poskrbel moj avto, ki me zadnja dva meseca j****** do konca in naprej. In to po tem, ko je bil 1 teden pri mehaniku, razstavljen na prafaktorje. In ker še vse to ni dovolj, so problemi tudi glede prodaje parcele. Tako da imam danes uradno in utemeljeno do konca zj*****n dan, ko treniram izgovorjavo vseh (ne)mogočih kletvich v vseh jakostnih razmerjih na robu joka....I give up....