Tell it to my blody face!

Če me kaj na tem svetu jezi, so to ljudje, ki nimajo toliko jajc/jajčnikov, da bi ti v obraz povedali, kaj si mislijo o tebi. In potem ogovarjajo. Govorijo za hrbtom. Te prijazno pozdravijo, ko pa odneseš pete iz prostora, že brusijo jezik o tebi.
Nisem od včeraj in vem, da takšni ljudje živijo. So. Obstajajo, verjetno ne zavedaje se, kaj bi s svojo dvoličnostjo pravzaprav sploh radi dosegli. Ampak zmeraj znova pozabljam, da ne živijo samo abstraktno, pač pa tudi v moji neposredni bližini.

Hinavci in podrepniki. Ti so mi najljubši. Budno bdijo nad življenjem, delovanjem in nehanjem svojih bližnjih in komaj čakajo, da lahko o tem komu kaj povejo. Po možnosti komu njim in obrekovani osebi nadrejenemu. Ker potem to pomeni, da so pozorni na svoje kolege. (?) In seveda, da oni pa že niso takšni. Poleg tega, da so govorice in pripombe večinoma neosnovane in enostavno nesramne, se zgodi, da po nekem čudnem spletu okoliščin spet pridejo do ušes tistega, komur naj ne bi bile namenjene. "Čez 7 let se vse izve". Res je. Večno nič ne ostane skrito. Najbolj smešno mi je, ko mi kdo reče "Veš, jaz pa res ne maram, da mi kdo govori za hrbtom, tako kot to recimo počne Pepca. Veš, kaj mi je zadnjič rekla o Francki?" ..... Halo, a ni to potem povsem enako?!
Nenapisano pravilo je, da kdor ogovarja in kleveta druge pred tabo, počne enako s tabo pred kom drugim. Zato dobim kar ošpice na nevidnih delih anatomije, ko mi pristopi kdo, ki si želi olajšati tisti del svoje krhke dušice, nad katerim visi pojava iz-tega-ali-onega-razloga neznosnega/nesposobnega/nemogočega bitja. In potem ko povem, da res ne maram ogovarjanja, nekaterim še kar ne potegne, da to velja zmeraj. Da me torej ne zanima niti, kdo je "zatožil" mene ali kaj je o meni povedal.

Danes sem na konferenci tako opazovala svoje kolege. Tiste, za katere vem, da so me že "zaštihali odzadaj", čeprav mi na hodniku še vedno delijo nasmeške in se trudijo biti prijazni. Čeprav sploh ne vem, zakaj oz. čemu. Če ti nisem niti všeč, če me organsko ne prebavljaš, stay the hell away from me! Če se ne strinjaš z mojim načinom dela ali pristopom, povej. Odkrito. Ne pa da gre človek sodelavca "zatožit" k šefu/šefici, minuto pred tem pa je sam udrihal čezenj/čeznjo. Ironično pri tem je, da nadrejeni potem ne postavi stvari na svoje mesto, ampak še sam pristavi svoj piskerček. In še sam pove par cvetk, ki jih odsotni osebi seveda ni povedal. Itd., itd....

Res sem jezna. In kar je huje - razočarana. Ker svet in ljudi presojam po sebi. Po tem, da se nasmehnem komu, ki mi je res všeč in za tem ni skrivnih motivov. Da povem, kar mislim, ne da bi prej preračunala, ali bom od tega kaj imela. Da ne hodim na pot tistim, ki mi niso všeč in se tega niti ne trudim skriti. Predvsem pa zato, ker sem do sedaj imela občutek, da je kolegialnost v našem kolektivu nekako vrednota in da sprenevedanje ni ravno pravilo. I guess I was wrong.

Nekomu, nekoč

..biti vse. In potem spet nič.
Manj kot to.
Ime, ki ne prinaša odmeva.
Se ne dotakne srca.
Kaj je to, kar boli?

Izguba?
Ali zavest, da smo vsi - vendarle, nekoč, nekje –
spomin, ki bledi?

Nekoč, nekomu ...
biti vse.
Je preveč.
In boli.
Ker "nekoč" mine.
"Nekdo" odide.
In tebe spet ni ..

Danes me je nek pobegli in izgubljeni mail spomnil na to. Na ime, ki ti ga od nekod prinese veter, a ga ne znaš takoj povezati z osebo. Z doživetjem. Občutkom. Šele ko odgrneš plašč pozabe, ko spraskaš krasto s tiste komaj vidne praskice pod levim srčnim prekatom, se spomniš ... In res ne veš. Kaj je tisto, kar boli. Končnost vsega? Ali zgolj zavedanje, da se vse poti ne križajo zato, da bi dalje tekle kot ena cesta ....

Slika je sneta z neta, verzi pa iz spodnjega predala omare na mojem podstrešju.

V zagovor

Spremembe

Ob spremembah imam zelo mešane občutke. Od veselja in zavedanja, kako neizogibno potrebne so, ker se sicer stvari od silnega stanja pri miru sesedejo same vase, do odpora in upora ob toku sprememb, na katere nimam vpliva in ob katerih čutim samo nemoč nemega statista.

Včeraj sem si privoščila dan za dušo. Z mojim malim sončkom (nečakom) sva odšla na potep po pravljično zasneženem hribu nad mestom. Že od nekdaj so bili ti sprehodi samo moji. Čas, da sem očistila svoje misli nepotrebne navlake, da sem zadihala z oblaki nad seboj in se uglasila na utripanje zemlje. Tudi včeraj je bilo podobno. Čeprav je bilo malo snega in čeprav je ne več tako mali (bo res že star 9 let????!) sonček kar naprej klepetal in spraševal. Mir me je vseeno polnil. Ko sva prišla do vrha hriba, sem presenečena ostrmela nad podobo pod seboj. Večina travnikov v naši "grabi" je izginila pod velikimi in razkošnimi hišami, ki so se pojavile praktično čez noč. Skupaj z izginjanjem zemlje izginja duša tega kraja. Izginja mir in vezi med ljudmi. In ko sem tako razmišljala o tovrstnih spremembah, se nama je z Aleksom približal bradati gospod, ki živi nedaleč od nas. "A vi ste!" je vzkliknil po tem, ko me je prepoznal pod kapo. Beseda je dala besedo in presenečena sem ugotovila, da nisem edina, ki je čustveno prizadeta zaradi spremninjanja naše "grabe". Gospod, upokojen novinar, je na glas povedal to, kar sem sama premlevala ob opazovanju okolice: "Nič dobrega ne bo iz tega." Seveda za nas, "domorodce", ki smo bili med drugim navajeni tega, da so se lahko otroci (svoj čas tudi jaz) brezskrbno vozili s kolesom po cesti, se lovili in noreli, zdaj pa obstaja cela serija nevarnosti (recimo hormonsko prestrašeni mulci, ki po cesti dirkajo z avti/prirejenimi skuterji 80 in več na uro ter razni psi neznanih lastnikov, ki se veselo brez nadzora sprehajajo naokoli), zaradi katerih bodo lepo ostajali vsak za svojo ograjo. Za "mestne srajce" je nova lokacij pod Pohorjem odkritje Amerike. In tudi obnšajo se prav konkvistadorsko - seveda so izjeme, a žal sila redke. Že pozdravljanje je razkošje, ki si ga očitno ne morejo/želijo privoščiti. Po nekajminutnem pogovoru smo se poslovili in z neko čudno tesnobo sem se sprehodila mimo novih hiš nazaj domov.

Razumem, da je svet "čista dialektika". In da proti spremembam ne moremo nič. Sploh proti takim, ki niso odvisne od naše volje. A vendar jih ne maram. Ker dolgoročno ne prinašajo nič dobrega. In ker se ob njih počutim nekam zloslutno. Zanimivo ali pa zgolj smešno je, da sem o podobnih zadevah razmišljala že pred (uf!) 20 leti, ko sem bila še otrok. Kako bo nekega dne vse drugače. Kako bo narava terjala svoj davek. Pa so me takrat čudno gledali - češ, hipersenzibilen otrok. A očitno je bilo nekaj na tem.

Življenje lahko sprejmemo ali spremenimo. Če ga ne moremo sprejeti, ga spremenimo. In če ga ne moremo spremeniti, ga sprejmemo.

V svojem svetu

...živim zadnje dni. Nič ne pomaga samodiscipliniranje; znova se lovim sama s seboj po opustelih prostoranstvih svojega srca. Res sem podobna dežnim kapljicam, ki polzijo v notranjost zemlje - tudi jaz polznim nekam v notranjost same sebe in sploh ne čutim potrebe po stiku z ljudmi. Včasih moram stran od vseh, tudi od moje ljubezni. Včasih me ljudje enostavno utrujajo. Kot da vsak želi košček mene, jaz pa jim nimam več kaj dati. Takrat se navzven zaprem, pokrijem svoj obraz z neprodušno masko vljudnosti in se odklopim. Sploh ne slišim besed, ki se odbijajo od mojih ušes kot dež od okenske police. Lahko bi sikala in renčala in grizla, ker včasih potrebujem malo distance. Miru. Slednjega najbolj pogrešam, ker se je čudežno izgubil v vrvenju mojega in vseh drugih življenj, ki se z mojim prepletajo. Tisti dragoceni mir v meni, ki je (bil) sidrišče in zaradi katerega me prav nobena stvar pod soncem ni mogla spraviti s tira. In brez tega notranjega miru ga ne najdem nikjer drugje, ne glede na to, kako si ga želim. Kot da v meni igra peklenska godba na pihala in pod krvavo taktirko dirigira ritem dvomom, jezi, bolečini, obupu ...Eden z drugim se v meni oglašajo dvomi in jeza do same sebe. Zaradi vsega, kar sem. In še bolj zaradi vsega, kar nisem ...Pa sem mislila, da sem že presegla to točko ....

Dež

Vlažna uspavanka polzi izpod neba,
nalahno udari ob zemljo
kot skrivna beseda ob opno srca.

Tipaje pronica v globine,
med razpoke in korenine,
dokler ne ponikne v središču sveta.
Tako tava
na večni poti od trepalnic oblakov
do popkov korakov, namenjenih v svet.

Dežna uspavanka
šiva hrepenenju raztrgana krila
s srebrno nitjo srca.
A.B.

Živeti

Stati pod oboki večnosti ...
Vpijati dišeče obete prihodnosti in jo sanjati ...
Utripati z ritmom neba v mehkem stičišču življenja in sna ...
Loviti v uho nikoli izpeto pesem vetra, neutrudnega božjega sla ...
Razpreti dlani, da se vsak dan znova v njih čist in nedotaknjen rodi ...
Dovoliti soncu, da prežene sence nedočakanih dni...
Živeti - za kratko večnost naše minljivosti...

A.B. (2003)

Inventura

Do nadaljnega delam inventuro ....

Oči

Kaplja bolečine
ob spominu nate
kane iz oči.
Trpka praznina si obuva
tvoje copate,
odkar te ni.
Tiho tiktakanje stare
ure v kotu -
opomin, kako čas beži.

A.B.

Časi in poglavja

Čas. Ta nevidni, igrivi, kruti deček, ki nas budi, polaga spat, nas združuje in ločuje, a nikoli ne pokaže svojega obraza. Zmeraj le našega, spremenjenega po lastnih zamislih. Ima nešteto obrazov, nešteto ritmov in strug, po katerih kroži. Kako hiter in izmuzljiv je, se spomnim običajno takrat, ko ga opazujem le še v njegov odhajajoč hrbet. Včasih stečem za njim in terjam od njega trenutek (več) zase, drugič pa se mi enostavno ne da. Pustim minutam, da narastejo v ure, uram, da nabreknejo v dneve in dnevom, da se razlezejo v tedne. In potem je naenkrat leto naokoli. Ali pa vsaj pol meseca od zadnjega zapisa na blog. Letos namerno nisem pisala nič o vrhuncih, presežkih, vzponih in padcih minulega leta. Niti o načrtih za prihajajoče. Ker me je prej omenjeni gospodič (čas) uspel podučiti, da so to nehvaležna opravila. Kar je že skril pod svoje nevidno ogrinjalo, je položeno na žrtvenik spominov. Kar skriva v desnem žepu, je presenečenje, ki pride ob (ne)pravem trenutku. Pustim se presenetiti.

Vsak čas piše svoja poglavja. O različnih minevanjih. Najbolj premočrtna so tista o minevanju dni in let. Kar presega empirijo, je običajno sivo območje, ki si ga vsakdo razlaga drugače, po svoje. In ga z lastnim neminevanjem tudi zapolni. Poglavje premolka na blogu je bilo tudi sicer obdobje premolka. Nobenih velikih svetlih misli o letu, ki prihaja. Še manj o tistem, ki je odšlo. Mogoče je prav ujetost v določenem trenutku minulega leta kriva, da moje misli in besede včasih enostavno presahnejo. Smešno, a včasih se čas izkaže za najmočnejšega šele takrat, ko se odmika. Dlje ko ostaja za nami, bolj nas bolijo nevidne roke, s katerimi nas objema in glasnejša je žalost, za katero smo verjeli, da je potihnila. Očetova smrt me še vedno spremlja. Zdi se mi, kot bi bilo včeraj. In dlje ko je od njegove smrti, bližji se mi zdi. Marsikaj mi postaja jasno šele zdaj in nekateri manjkajoči delčki iz mojega življenja končno dobivajo pravo obliko in mesto ....

Pravzaprav nisem imela namena pisati o času, ki je že mimo, ampak o tistem, ki šele prihaja. Ki je kot sladka obljuba novega dne po krasnem jutru. O času, ki je odprt kot otroška dlan, ki lovi sonce. O času življenja in porajanju le-tega. O čudežu, ki se imenuje otrok. Včeraj sem bila pri prijateljici, ki je ponosna mamica malega Vala. In vemo, da pričakuje Vesna. :)) In še dve prijateljici sta noseči. Če to ni eden (naj)lepših obetov prihodnosti, potem se vanje sploh ne splača verjeti. In v lepe obete prihodnosti človek mora verjeti, da ne spregleda poglavij v življenju, ko se čas nasmiha samo njemu.

V meni se igra otrok.
Slišim njegov glas.
Slišim smeh.
In jok in bolečino.
Poslušam
in drsim v njeno globočino.
Kot skala sem,
tiha in čuječa.
Neslišno stoječa ob oceanu časa.
Čakam,
da me prapok vesolja
napolni in razbije.
Da iz mene vzklije...

Nov dan.

A.B.

p.s.: drugič bo zadeva manj konfuzna, obljubim ... :)