Biti lep je - ah, kako zelo! - naporno!

Ker me je mati narava obdarila s precejšnjo količino centimetrov v višino ter premosorazmerno skromno količino iste enote v širino, sem se že od nekdaj spogledovala z idejo manekenstva. A le spogledovala, ker v času, ko je bilo to aktualno (beri: ko sem bila mlada. Uf, to pomeni, da sem dejansko stara oz. celo prestara, da bi se z določenimi stvarmi še sploh lahko ukvarjala. Hmmm, zanimivo...), ni bilo ne objektivnih in ne subjektivnih pogojev, da bi se v to dejansko spustila. Za kar mi sicer nikoli ni bilo žal, da ne bo pomote. No, ko pa je prišla priložnost, da kaj naredim v tej smeri, se je tudi nisem ravno branila. Včeraj konkretno. Pa ni bil kak mega "event", ampak sem bila model pri mojstrskem frizerskem izpitu. Tako sem si privoščila nezaslišano predrznost - "špricala" sem pouk in služila kot displej ročnih, vizažističnih, frizerskih in še kakšnih spretnosti. Seveda z dovoljenjem višjih instanc, ne pa tudi nižjih (zgolj v centimetrih), saj so me te "nižje instance" (še vedno govorim o centimetrih) danes obvestile, da so me pogrešale. Moji učenci namreč, s čimer so mi čisto mimogrede polepšali dan. :)
Priprave na mojo nalogo (ker nastop to pač ni bil) so se začele že pred kakšnim mesecem. Iskanje primerne (večerne) obleke, primernih ličil, pomerjanje različnih frizur in - "gojenje" nohtov. Jep, s takimi rečmi se nekateri ukvarjamo. :)) Moji so bili namreč zmeraj krhki in lomljivi in v imenu lepote sem se odločila, da temu naredim konec. Po enomesečni temeljiti notranji in zunanji kuri so moji nohti zavidanja vredni (kar je res, je res:)). Tole z nohti ima poanto, brez skrbi. Ker so morali biti "percect", me je moja svakinja (kateri sem pozirala kot model) skoraj vsakodneno spraševala po njihovem napredku/stanju. Posledično mi je v imenu višjih ciljev prepovedala gospodinjsko udejstvovanje (na moje veeeeeeliko razočaranje :)). Posledična je bila tudi skrb, da si kakšnega nohta kje ne zlomim, ker potem svakinja ne bo imela modela. In prisežem, da si nikoli v življenju nisem predstavljala, da me bo kadar koli skrbel morebitni zlomljen noht. No, vse življenje se učimo. :)

Včeraj zjutraj sem se torej otovorjena z večerno obleko, ustreznimi čevlji in drugimi potrebščinami podala dogodivščinam naproti. Po več kot enournem čakanju, da sem prišla na vrsto ter potem več kot enourni "obdelavi" (ličenje, frizura in manikura) sem globoko v sebi začutila, da to definitivno ne bi bilo zame. Skoraj prepričana sem, da bi po najkrajšem času takšnega dela znorela. Da bi morala sedeti, ko bi me ličili, frizirali .... Ali da bi morala to v nulo obvaldati sama. Da bi služila zgolj in izključno kot dispelj takšnih/drugačnih spretnosti nekoga drugega ali da bi na tak način tržila sebe ter bila ob tem podvržena ocenjevanju različnih "strokovnjakov". Ne, hvala. Poleg tega, da bi morala paziti na težo (btw: na koncu sem pristala v večerni obleki, ki sem jo imela na sebi pred 10 leti - in mi je bila prav, kar pomeni, da sem še vedno taka, kot sem bila) in videz sploh. Pa to ne pomeni, da ga sedaj zanemarjam, le moj zaslužek in/ali počutje nista odvisna od njega. Kakor koli - po minulem mesecu testiranj frizur, oblek in ličil ter poziranj in potrpežljivega sedenja na modelarskem stolčku sem ugotovila, da tudi biti lep ni niti najmanj preprosto. In da te ljudje presenečeno gledajo, če se ob 12 dopoldne pojaviš v večerni obleki in z večerno pričesko na pijači v lokalu. :) A oboje se konec koncev splača, če nekdo zato doseže kak cilj. Od včeraj naprej imamo namreč v familiji frizersko mojstrico. Čestitke! :)



ps: slike so z neta in vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna. :)

New year's resolutions



Ker je vse tako praznično okrašeno, ker me zmerno do blazno potratna Božiček in dedek Mraz spominjata na obdarovanje ter napeljujeta k zapravljanju, ker se skratka bliža "tisti čas" in ker tega letos menda ni še nihče storil (no, vsaj meni poznani osebki ne, nekdo pa mora biti prvi), so tukaj moje novoletne zaobljube:

1. Izpolnila bom vse, kar sem si (in/ali komur koli drugemu) kadar koli obljubila.
2. Dnevno dozo cigaret bom zmanjšala iz maratonskih 60 na skromnih 20; število ljubimcev pa iz utrudljivih 3 na zmernega 1.
3. Za doseganje alkoholne nirvane bom uporabljala samo sredstva, ki ne povzročajo ubijalskega mačka (beri: no more red wine), ostalim opojnim substancam pa se bom začasno odpovedala, ker bojda slabo vplivajo na spomin (pozabila sem, kje sem že to prebrala).
4. Ko me bo na pijačo povabil kak sumljiv tip, nikakor ne bom spejela, razen če bo obstajala velika verjetnost, da v njem prebudim njegovo feminilno plat.
5. K pouku in drugim obveznostim ne bom več zamujala zaradi podenja mačka iz hiše (mijav), ker sem se odločila, da ga evtaniziram (se čist nemogoče vede zadnje čase).
6. Vsak dan bom pazljivo spremljala svoj ITM (=indeks telesne mase) ter skrbno pazila, da vnos maščob ne bo prekoračil dovojene meje.
7. Dobila bom napovedano vojno s smejalnimi gubicami, saj se bom odslej smejala le ob posebnih priložnostih.
8. Poleg nohtov bom utrdila sloves PH (perfect houswife) - nov sesalnik mi bo pri tem nedvomno v veliko pomoč.
9. Nikoli več ne bom penila zaradi prekoračenega limita na bančni kartici, ker se dokončno odpovedujem nakupu garderobe v enkratni vrednosti nad 150.000 SIT.
10. Težave z usklajevanjem časa med gospodinjskimi in službenimi obveznostmi bodo ekspeditivno in sodobno rešene: najela bom vsestransko spretnega hišnega pomčnika.
11. V času zime se bom odpravila na vsaj 1-mesečno potovanje v južne kraje, kjer bom uživala ne samo v odsotnosti zime, ampak tudi televizije, radia, računalnika...Pravzaprav brez človeških stikov, ker me ljudje blazno utrujajo.
12. Poiskala bom sponzorja za par manjših JNR (joške-nos-rit) korekcijskih posegov, kar med mojimi številnimi - bolj ali manj dejavnimi - oboževalci ne bo pretežko.
13. Sklenila bom zajetno predporočno pogodbo z najboljšim ponudnikom ter se pametno (beri: ekonomsko perspektvino) poročila.
14. Prenehala bom uporabljati kontracepcije, bolj redno bom hodila k spovedi in k maši ter pri tem vedno oblekla nove svilene spodnje hlačke (če bo zelo hladno, se bom pregrešila z bombažnimi) pod elegantno dolgo krilo iz kašmirja ali najboljše volne.
15. Živela bom srečno, zadovoljno, navzven in navznoter izpopolnjeno in brez stresa do naslednjih novoletnih zaobljub.



Ps: seveda je vse skupaj šala. Neokusna in "rahlo" čez rob kot je npr. kič, ki nas bombandira iz trgovin. Ali ideje naših politikov o uzakonjenem in legitimnem manipuliranju z ženskim telesom ter življenjem. Ali dogajane z Romi, zaradi katerega se nam smeji vsa Evropa. A bolje (in očitno lažje) se je delati nor in kotaliti buče - kot to uspeva našim politikom -, kot pa konstruktivno prispevati k naši družbi. Tako da o konstruktivnosti, manipulacijah, serijski zabitosti in ostalih lepotah našega družbenega dogajanja kdaj drugič. Danes pa si ga privoščite. Če ne kozarčka rujnega, pa vsaj mačkasto mehek sredin večer z ljubeznijo pod desno ramo. :)Cheers!

What's up, doc?

Saj ne, da bi bila posebej zabavno/otročje/nagajivo razpoložena. Niti se nisem med vikendom pretirano družila z najinimi nečaki in/ali gledala risank. Striček Bugs Bunny mi je pač šinil v glavo, ko sem izbirala med običajnimi naslovi današnjega bloga. Recimo Nov letni čas, iste (sive) misli. Ali preprosto po Shalespearu Spati, spati...nemara sanjati? A je "what's up, doc'" nekako bolj optimistično. Zavede človeka, da bo v nadaljevanju prebral kaj zabavnega in lahkotnega. In včasih je dobro, če človek zveni optimisitčno ter zabavno-lahkotno, četudi je optimističen zven (samo)prevara. Kajti če si človek kot mantro ponavlja, da je vse OK in lepo in rožnato, potem se to slej ko prej zgodi (a ne?).
Torej: kaj dogaja?
Nič pretresljivega.
Stvari niso tako črne in/ali depresivne, kot morda zvenijo (oz. kot zvenim jaz). Res ne. Daleč od tega. Le občasno se od nekod vame priplazi neprijetno razvlečen občutek, da sem nekako odveč. Tukaj na tem svetu. Da bi nekako zlahka shajal brez mene (in obratno). Svet, seveda. Malodušje, ki se je prikradlo s pozabljeno meglo? Verjetno. Utrujenost od vsega, kar je narobe, ko je tako malo potrebno, da bi bilo prav.... Očitno jing-jang principi delujejo zmeraj. Kot pravi naša Biserna: "Vesolje je popolno." Vedno bolj se mi dozdeva, da ima prav. Ko je na enem področju vse ok (in več kot to), se drugo prevesi na nasprotno stran tehtnice. In tako se gor-dol ziba naše življenje ter mi z njim in včasih od zibanja dobimo morsko bolezen, ker je zibanje tako lahkotno, da tega pravočasno ne opazimo.

Kakor koli - s Klaro je vse OK (česar sem vesela in obenem za to hvaležna). Moj običajni urnik je zaradi nadomeščanj malce bolj neobičajen, čeprav šele zdaj "normalen" in komaj čakam, da nekoč dočakam svoj tak urnik. Nič OPB-ja, nič popoldanskih "dežurstev". Čeprav sem trenutno v fazi dvomov o svoji poklicni poklicanosti. Poleg vsega lepega, kar prinaša učiteljski poklic, je tudi veliko (vedno več) manj lepega. Od nestrpnosti in nasilja do pomanjkanja norm in vrednot ter reševanja medvrstniških konfliktov, zaradi katerih bi človeku bolj pomagala psihološka kot pedagoška izobrazba (terapija?). Če k temu vsemu dodamo predloge in "vizije" raznih strokovnih skupin, ki se ukvarjajo s prihodnostjo našega šolstva, potem se človek res zamisli....

Med vikendom sva po (pre)dolgem času uspela priti do kina. Oz. celo vanj. :) Gledala sva Parfum. Hmmm.... Še vedno menim, da knjiga ni primerna za ekranizacijo. In strinjam se z deklicama, ki sta sedeli za nama ter ob koncu vzdihovali "kak'beden film!", kajti za gledalca, ki ne pozna knjige, zgodbe res hitro umanjka. Ni "akcije" oz. komunikacije, kar človeka potiska v nek čuden položaj. Na poti domov sem razpredala o tem, da ima pisanje veliko prednost pred filmom. Epska pripovedna širina je dosti bolj primerna za prikaz človekovih notranjih stanj, njegovih razmišljanj, vrednotenj, sodb. Težko je na filmu brez besed prikazati Grenouillov gnus na eni ter stisko na drugi strani. Knjigo navkljub rahlo temačni in tesnobni zgodbi (a mojstrsko napisani) priporočam, film pa lahko mirne duše izpustite. Čeprav pa sem nekaj koristnega od filma le potegnila: idejo za mojo novo barvo las. Pa ne Grenouillovih, ampak Laurinih. :))) Pogajanja že tečejo.

Dokler razmišljam o novi barvi las, svet vendarle še ni tako črn (si mislim :)). Čeprav o absurdnosti tovrstnega zaključka na tem mestu ne bi. :)

ps: moji dragi blogo-znanci: berem vas vse po spisku, a sem premalo motivirana (beri: prelena, kar je btw hudo nalezljiva bolezen mojih učencev), da bi pisala komentarje. Se bom poboljšala, obljubim. Vsaj pred konferenco, če prej ne. :))

Če ...

Če bi danes bil zadnji dan mojega življenja, po čem bi si ga zapomnila?

Po gneči na cesti? Po nestrpnežu v trgovini na blagajni za mano? Po ženici, ki je nadvse goreče žugala veliki sliki enega mariborskih županskih kandtidatov? Po novi-stari položnici, ki me je zjutraj čakala med kupom reklam? Po opranem perilu, pospravljaju omare, kuhanju večerje? Po prahu, ki se je nabral po kotih stanovanja od prejšnjega petka?
Ali bi si ga zapomnila po zgodnjem jutranjem soncu; po slani v kotanji pred hišo, v kateri običajno počivajo srne? Po obisku mame? Po Tjaževem klicu (ker se spomni name)? Po prihodu domov, na toplo, kjer me zmeraj objame občutek domačnosti in pripadnosti?

Kaj vse v življenju jemljemo samoumevno? S čim vse zapravljamo svojo energijo in čas, ne zavedajoč se, da nič, prav nič ni samoumevno. Da je sleherni dan našega obstoja resnično darilo, toliko bolj dragoceno, ko smo zdravi in nam nič ne manjka. Ko nimamo pravih skrbi, razen vsakdanjega bolj ali manj po(ne)srečenega življenja. Da nam je razkošje tovrstne brezskrbnosti lahko v trenutku odvzeto. Brez pojasnil in brez razloga...

Moje misli so danes žalostno-vesele. Žalostne, ker odhaja K. na operacijo. Ker vem, da jo skrbi. Ker je nepravično (kdaj pa je bolezen sploh pravična?!?). Ker se slabe stvari vedno dogajajo dobrim ljudem in ni je stvari, ki bi jo človek lahko ukrenil proti temu. Ker se zato počutim tako prekleto nemočna. In ker se zavedam, da je veliko več kot kolegica. Je prijateljica, za katero me skrbi.
A sem tudi vesela. Bolje rečeno hvaležna. Za brezpotresno/pretresno življenje. Za zdravje. Za ljubezen. Za umirjenost, ki me včasih tako radodarno preplavi. Za zavedanje, da nič ni samoumevno in da je tako lepo živeti. Preprosto to: živeti. Dihati barve in občutke; čutiti sonce in veter in ljubezen in ljudi; slišati ptice in mozaik glasov in glasbo; videti ples listja v vetru, ratzrgane oblake na nebu in najslajše nasmehe na svetu; vpijati hlad in toplino in bližino. Veliko bližine...

Zato danes ena takšna nedeklarativna, neartikulirana in navznoter brezbesedna meditacija. Molitev na dnu srca. Za zahvalo. In za (za)upanje. Da bo vse v redu. Ker drugačne enostavno ne sme biti.

Murphy or what?!

Danes popoldne.
Ker sem običajno zmeraj, ko kamor koli grem, prehitra (in poseldično seveda čaaaaaakam), se za spremembo odločim, da grem od doma točno. Ker je od doma (prejšnja adresa) do mesta približno 10 km, v dobri in naivni veri verjamem, da je pol urce dovolj. Z vkalkuliranimi semaforji vred. Ampak .... Saj je itak jasno, kaj sledi, ne? Povsod rdeča. Dosledno. Povsod (prav tako dosledno) pred mano nekdo, ki se mu za razliko od mene nikamor ne mudi oz. mu nikjer ni potrebno biti ob določeni uri. Semaforji in folk, ki se deva, torej. OK; preostane bližnjica. Ampak .... tudi tam je po novem semafor, ker je cesta razkopana. In spet čakam. Ura je že 16.40 - ob 16. 45 naj bi že sedela na svoji naj-ta-ljubšejši lokaciji: na zobozdravniškem stolu. Čeprav na tem mestu zahvala mojemu zobozdravniku, ki me je s svojimi (khm) strokovnimi prijemi pozdravil straha pred njim. Zobozdravnikom, namreč. :))
No; ker sem 5 minut pred naročeno uro še vedno vsa živčna (in čisto majčkeno vseeno pod stresom) v avtu, namesto v čakalnici, izgledam in izvenim približno tako Mumbly (če se ga slučajno spomnite). :)



Vsaj upam, da bo parking prost in da bo sprejem gotov 1-2-3. Wrong again! Parking na čist običajen dan in ob uri, ki tega ne sugerira, poln. Z enim mestom zame. Vsaj to. A na sprejemu zmedena in rahlo živčna "teta", ki ni kos koloni pred svojim okencem. Ura je seveda mimo mojega naročila in momljajoča v stilu godrnjača (glej sliko zgoraj) ter vdana v usodo pričakujem, da me bo kdo prehitel in bom čakala do bog ve kdaj, čeprav se mi mudi na naslednji "date". Ampak - čudeži se dogajajo: ravno ko mi "teta" s pretiranim make upom za sprejemnim okencem vrača kartico, zaslišim sestrin blagodejni glas, ki me kliče po zvočniku. Navsezadnje le nisem (pre)pozna!
Čez slabe pol ure nasmejana že odfrčim iz ordinacije in na parking - ki se je seveda vmes spraznil. In glej ga, zlomka! Na poti OD zobozdravnika so vsi semaforji (ampak res VSI, prisežem!) zeleni! In po radiu same lepe pesmi. Tako da obsedim pred trgovino v avtu z muziko na ful in ljudje, ki hodijo mimo, verjetno mislijo, da se mi je čist scufalo. Ampak mi je vseeno - in to popolnoma brez analgetikov! :) Drugi "date" pade v vodo in doma sem (očitno) sumljivo hitro. Ravno dovolj, da izkoristim večer za kakšno oslarijo (poleg bloga, seveda). :)

Nasilje

Sem toleranten človek. Do vsega, razen do netolerance in - nasilja. V vseh oblikah in razsežnostih. Verjetno iz tega sledi, da ne maram grozljivk. Takih nasilnih. Grafično krvavih. Izjema je kak dobri stari Hitchcock ali absolutne fantazije, v katerih strašijo vampirji in volkodlaki ter duhci vseh sort. Ampak tele novodobne pacarije - adijo, pamet! V petek je bila na enem od naših programov grozljivka, ki si res zasluži to ime: Teksaški pokol z motorko. Kolikor sem prebrala, so film posneli po "resničnih dogodkih". Nisem ga gledala prav dolgo, ampak sem po hitrem postopku zadevo "skenslala" že na začetku prvega nasilnega prizora. Zakaj? Če gre za fikcijo, se mi vedno (ampak res vedno) poraja vprašanje: kaj se podi po glavi scenarista, ki se lahko domisli tako sprevrženih, ogabnih in nizkotnih načinov mučenja ter pohabljanja ljudi?!? Ali mora človek za to študirati ali na ta način sprošča svoje latentne morilske fantazije? In če je "based on a true story", v čem je poanta? V inspiraciji morebitnih psihopatov, ki potem želijo biti podobni likom iz filmov; ki iščejo pozornost in slavo na bolne načine? Ker didaktične/psihološke/moralne note v teh filmih pri najboljši volji ne zasledim. Tega res ne razumem. Grozljivk, ki polnijo blagajne s čim bolj verističnim prikazom mučenj in ubijanj s čim več krikov ter krvi. Kot ne razumem ljudi, ki si tovrstne filme (po možnosti z veseljem) ogledujejo. Na prste lahko preštejem filme tega žanra, ki sem jih gledala v zadnjem času in nasploh. V zadnjem času je bil takole "impresiven" recimo Žaga - že v uvodni prizor sem se tako vživela, da me je film odbil za dobra dva meseca, preden sem DVD-ju (na večinoma 2-kratni hitrosti predvajanja) vseeno dovolila, da mi je pokazal to zadevo. Ker sem hotela videti, kaj je tako "posebnega" na tem filmu. Če je kje kakšno bistvo, ki sem ga morda zaradi zgroženosti nad zgodbo filma spregledala. A ga ni. Vsaj zame ne. Samo čim več ubijanja, nasilja, krvi. Podobni občutki so me obhajali ob Hostlu, ki sem ga gledala samo do prihoda mladeničev v hotel, nato pa samo preskakovala prizore in živčna ter jezna čakala, da bo že konec.

Mogoče se samo preveč vživim v film. Mogoče ne razumem bistva žanra, ki ga ne znam dojemati na pravi način. A prepričana sem, da s produciranjem in trženjem tovrstnih filmov, ki jih gledajo v veliki meri najstniki, ne njim in ne sebi ne delamo nikakršne usluge. Ker je nasilja že tako preveč. In čeprav bo kdo trdil drugače, sem osebno prepričana, da nasilni in krvavi filmi ter spremljajoče računalniške igre v otrocih in najstnikih povečujejo agresijo, obenem pa jo prikazuejejo kot nekaj "kulsekga", malo "odštekanega", a še vedno sprejemljivega.

Nam je tega res treba v svetu, kjer so že povprečne dnevne novice zadostna grozljivka, če jih poslušaš/gledaš s kančkom empatije?

Krompir in druge priloge

Imeti krompir pomeni imeti srečo. Imeti krompirjeve počitnice pomeni dvojno srečo. :) Ali pa vsaj veselje. Ves teden poležavanja do osme ali preko, potepanje, branje, še malo potepanja - skratka uživancija. Čeprav - da ne bi kdo mislil, da so te počitnice zastonjkarske - čakata nas dve delovni soboti, da nadoknadimo četrtek in petek, ampak danes in jutri smo vseeno doma.

V soboto sva po doooooooolgem času uspela priti do Senovega. Pa nisva šla na obisk k Rebeki Dremelj, ki je tudi od tam. :) Po poti sva se ustavila (čisto nenačrtovano, a take stranpoti so itak najboljše) v Podsredi in po najini dobri stari navadi šele tam ugotvoila, prevzeta nad razgledom z gradu ter prijazno urejenostjo le-tega in njegove okolice, da bi bilo mogoče dobro, če bi kdaj vzela s sabo fotoaparat. Sicer je po drugi strani mogoče tako še boljše - ne samo, da imava izgovor, da kraje, ki se izmuznejo mimo objektiva, obiščeva še enkrat; bolj sva v trenutku, ki ga doživljava. Grad v Podsredi vsekakor priporočam za kakšen bolj easy izletek v lepem vremenu.
Večer je je povozil popoldan in ko sva se vračala domov, so že vladale nočne ure.
V nedeljo se je moja vloga malo obrnila - iz gostje sem se prelevila v gostiteljico. Zadnje čase ugotavljam, da to sila rada počnem. Gostim priajtelje in sorodnike. Tako sem krstila wok in zganjala amatersko slaščičarko. Od dobrega kosila ni ostalo nič, niti dokaznega gradiva v obkliki slik ne, ker sta se najina (moj in Perin) navdušena fotografa po kosilu spomnila, da bi mogoče lahko kaj pofotkala. :) V ponedeljek sva se spet potepala, v torek uživala doma in izrezovala bučo. :) Sicer je bila ena sama, a letos doma ni zrasla nobena, kupovati se mi jih ni zdelo smiselno, tako da sem eno dobila od sosede.

V sredo sva bila pri mojih. Seveda ni manjkal obisk pokopališča. Občutki? Mešani. Vem, da se marsikdo zmrduje nad trivializacijo tega praznika; da ljudje prehitevajo drug drugega v kritiziranju komercializacije in snobovstva, ki sta vse bolj značilna za ta dan. In ko sem tako brala zapise na blogih v zvezi s prvim novembrom in vse silne kritike, sem nehote prišla do vprašanja: kdo je potem tisti, ki se hodi na pokopališče ozirati po drugih in razstavljati sebe? Če s(m)o vsi tako kritični in vzvišeni nad običajno ritualizacijo praznika? Opzazila sem, da je bilo na pokopališču veliko, ne - ogromno ljudi. Opazila sem, da so nekateri nosili takšno in drugačno cvetje ter drugo okrasje samih sebe. A kaj imam s tem jaz in moj spomin na umrle? Tovrstni semenj ničevosti me ne gane. Zato sem šla na pokopališče in z njega s povsem enakim občutkom kot zmeraj.
Po sredinem mrzlem in mokrem obisku pokopališča sva se pred dežjem skrila pod koc pred televizijo in si privoščila Casablanco. Zakaj ne snemajo več takih filmov? Čeprav .... Ko sem ga gledala prvič, mi je bilo tisto slovo na koncu bolj žalostno. But: "We'll always have Paris."

Včeraj sem bila nadomestna mama in ves dan smo se imeli z malima (malima? Ina letos končuje OŠ, Kevina še ni bilo na svetu, ko sva se z Bojčem spoznala) smrkavcema prav fajn. Več kot fajn. Tako da sem proti večeru že pomislila, da je tole že sumljivo - skoraj teden dni brez stresa, skrbi, sekiranja... In res: me pokliče kolegica, da je nek izvid vseeno zaskrbljujoč. Da bo treba na poseg. Potem še izvem nekaj cvet iz ostanka našega družinskega albuma in slika je popolna. Nehote se potem vprašam: kako se lahko človek distancira od stvari, ki ga bolijo, skrbijo in na katere povrh ne more vplivati? Life's a bicth and that's a fackt, ampak kako živeti s tem, če je človek tako klinčevo prekomerno butast kot jaz, da se sekira zaradi stvari, ki jih ne more spremeniti, je pa druga stvar.
Da ne kotalim dalje buč po ubogem blogecu (ki bo btw dobil drugo ime: psihoze in nervoze neke ženskice): evo, takšno smo imeli letos: