Jesenska rapsodija

Nad mestom se komaj trga plašč nočne črnine in zvezde le počasi izginjajo pred oranžnim svetlikanjem na vzhodu. Mačkasto jutro s hladno sapo na ustnicah odpira oči. Cesta zavije iz mesta med pisana drevesa, med prve odpadle liste, med posrebrene pajčevinaste nitke na zeleni, z rosnimi kapljicami obloženi travi. V gozdu je mrak; sanjast mrak. Megla se vleče med debli kot počasen dim iz pipe nevidnega gospodarja gozdov in tišina zveni kot v spanju. Nekje visoko nad meglo ptice slutijo nebo in sonce ter jima predrzno-razigrano požvižgavajo. Nasmehnem se njihovemu optimizmu in potiho zabrundam nekaj podobnega pesmi. Na majhni čistini med drevesi se odpre pogled na dolino: meglice kot raztrgani kosmi vate visijo s hišnih streh. Sonček se kobaca skozi sivkasto kopreno megle, rose in tovarniškega dima. Sivina meglenega jutra vse bolj izginja pred razlivajočimi se barvami jesenskega dne. Cesta še kar polaga predme leve in desne ovinke – kot da nima konca. Za ovinkom št. 115 se pred mano razmahne neverjeten razgled: nad mano ožarčeni, bleščeči, zmagovito zeleni in pokončni vrhovi smrek, pod mano belo morje puhaste megle, ki jo tu in tam prebadajo najvišji vrhovi dreves. Spojitev dveh svetov: sanjskega, potopljenega globoko pod meglo, in resničnega, jasnega ter hladnega z neskončnim obokom nebesne modrine nad sabo. Tam spodaj, pod tisto meglo, je krama minulih dni; so misli, ki utrujajo in so solze, ki padajo v prazno. Nekje tam spodaj dremljejo spomini in dremlje misel nanj, ki je bil (ali pa tudi ne) in je zdaj manj kot tujec. Nasmehnem se svoji tesnobi ("nikoli več..." in te stvari) in se ozrem med drevesa, kjer me pričaka najlepša slika letošnje jeseni. Sonce se je pritihotapilo za hrbet visokorasli in košati smreki: kot bi nežen ljubimec svoje dolge zlate prste vpletel skozi lase svoje ljubljene in ustvaril okoli nje veličastno avreolo rumeno-bele svetlobe. Skozi prav vsako smrekovo vejo prodira pramen svetlobe in ustvarja neverjetno podobo čiste lepote, naključno odkrite, tako krhke, preproste in edinstvene; tako prodorne, da šine naravnost v moj spomin in se vanj zapiše za vedno...

Nekatere podobe, misli in čustva se ne spremenijajo prav veliko. Ali pa le mi nekje globoko pod kožo ostanemo enaki. Kot takšna jutranja impresija, ki me je odznotraj pobarvala že pred 3 leti (od takrat zapis). Jesen je podobno milostna kot takrat. Občutki za spoznanje bolj pogreznjeni v meglo, a kristalno jasni na drugi strani. Predvsem en je tak. Skoraj oprijemljiv: še sem tu. Jaz. Takšna, kot sem brez meglic in tančic, za katere bi se skrila. Brez zrcal, ki mi kažejo zlagan obraz, skrojen, da ugodi drugim. Brez primerjav, ki me terjajo v (samo)dvome. Vsako jesen dozori v meni nov plod in se skotrlja naravnost pred zenico levega očesa ter čaka, da ga opazim. Letos je bil drobcen želod. S spoznanjem, da se ne grem več. Igre, kako biti drugačna. Boljša. Bolj všečna. Kako se spremeniti in postati nekdo, ki ne bi poznal sinusoidnega drsenja po rezilu občutkov in iskanj, sanj in hrepenenj, strahov in upanja, vere v ljudi in razočaranja nad njimi.

No more hidding for me ...

Ha-ha-ha-happines

Že odkar sem pred časom ponovno gledala Vanilla sky, se mi je nekam pod povrhnjico možganov zapičilo vprašanje iz filma in me provociralo, da si odgovorim: »What's happines for you, David?« What's happines for me? Ali boljše – kje je sreča? V življenju ali v sanjah? Vprašanje iz filma. Če utopično verjamemo v sporočilnost hollywoodskih filmov, recimo da vprašanje za vse nas. Kaj je sreča danes, ko smo na vsakem koraku zbmobardirani z drugačnim modelom sreče? Vsak je različen od prejšnjega in vsak je bolj mikaven od predhodnega. Srečni bomo, ko bomo uspešni. Uspešni bomo, ko bomo srečni. In srečni bomo, ko bomo imeli vse. Ko bomo živeli sanje, ne sanjali življenja. Niti slučajno ne, ko bomo živeli brez sanj. Ampak, če živimo življenje, ki je uresničenje sanj, o čem potem še sanjamo? In če sanjamo naprej, ali kdaj sploh živimo sanje? Ali sanjamo vedno druge sanje in potem delamo vse, da dosegamo nekaj, kar se nam v trenutku, ko se temu približamo, spet spremeni v nekaj drugega, novega, lepšega? In če res živimo sanje, kaj se zgodi, ko se zbudimo? Ali pa se nikoli zares ne zbudimo, ampak samo zamenjamo ene sanje z drugimi? In kdaj potem zares živimo? Življenje kot sanje. Življenje iz sanj. Sanje kot življenje. Življenje v sanjah. Nešteto permutacij nekega modela. In enoznačnega odgovora verjetno ni. Zato na koncu tisti korak čez rob. Premagati strah pred višino in brez padala pristati sredi življenja. Ampak kdo potrebuje življenje, če lahko v sanjah leti?

Po drugi strani pa ima (tako sem slišala v zadnji dneh, ko je bil tudi dan duševnega zdravja), sreča dosti manj filozofske razsežnosti in je precej bolj enostavna zadevščina. Izvira iz bližine ljudi. Iz bližine s samimi seboj. Srečni smo, ko nas obkrožajo ljudje, ki jih imamo radi - ter seveda obratno. Ko delamo tisto, kar nas veseli in ko mimogrede uspemo ob poti ugledati rože, ki poganjajo med razpokami na pločniku. Ko nas še preseneti jutranja zarja, ki brizga čez nebo, ko se nanj kobaca sonce. Ko cenimo drobne stvari (recimo kak nepričakovan mail :)). In seveda smo srečni (ali vsaj zelo zadovoljni), ko se sproščajo endorfini. Pa ne bi zdaj o kemiji ali o čokoladi, ki jih lahko sprostita. Tudi ne o seksu, ki ima menda podoben učinek. Endorfini se spreščajo tudi pri telovadbi. Če slučajno niste vedeli. In radosti telovadbe sem lastnoročno(-nožno) odkrila po dolgem času tudi sama (tega zagotovo niste vedeli). No, in ko sem se v minulih dneh tako 100% angažirano lotila telovadbe, sem padla v tiste tipične faze, ki jih pozna vsak ammater. Za razliko od profijev, ki nekatere faze gladko preskočijo (katere, ugotovite sami). Prva faza je zamisel ("dobro bi bilo kaj napraviti proti gravitaciji, ki vleče določene dele moje anatomije v neželeno smer"). Drugo je namera ("s tistim nekaj bom začela kar danes, da si slučajno ne premislim in za prvič bo dovolj pol ure; 30 drobcenih minutk"). Sledi odločitev (muz'ko do stopnje še sprejemljivega, zaloge vode, brisačko, uteži - vse je pripravljeno). Izvedba: po uvodnem razgibavanju in natančnemu ogledovanju ure, da ne bi potem slučajno predolgo potegnila, sledi prvih par minutk. Občutki osvobajajoči, skoraj ekstatični (edorfini delujejo); prevzema me ponos, da končno nekaj delam zase. Za zdravje. Ful razturam. Pravi profi :). Energija in moč se vračata, čeprav obenem kopnita. Ampak potem pogledam na uro in ... Pismo: a nisem že ful doooooost naredila, minile so pa komaj 3 minute?!?! Nadaljevanje mineva nekako v tem tempu; veselje/navdušenje : razočaranje, da še ni potekel čas, namenjen telovadbi ...

And the point being?

Da sem:
a) končno zmigala svojo r*t in se odločila, da jo po naravni (ter naporni) poti polepšam;
b) ugotovila, da je sproščanje endorfiniov ob miganju (takšnem in drugačnem ;)) bolj zabavno in koristno kot ob "grešenju" s čokolado;
c) opazila, da športnanje res pomaga pri preganjaju napetosti/slabe volje ter
č) d) in vse ostale točke: da je za srečo (in dobro voljo ter veselje) potrebno malo, a tisto v zadostnih količinah ter z zadosti pozornosti, da nam malenkosti ne uidejo, preden jih sploh opazimo.

:)

Spet....

...je tukaj indijansko poletje. Navdihujoče, prekipevajoče od barv, od vonja po zemlji, kostanjih in gobah. Obetajoče dolge zimske poljube, katerih obrisi se s krili ptic izrisujejo čez nebo. Včasih jeseni nisem marala. Niti jamanj. Vse tiste jutranje meglice, vlaga v zraku, vedno krajši dnevi in zmeraj bolj prisotna nemočna golota narave.... Obet konca, spanja, trohnenja. Ali pa... Bogastvo plodov narave. Sladki sokovi zrelih jabolk pod zobmi. Zakladi pod visečimi bisernimi mrežami pajkov, filigransko stkanimi med krhkimi travnatimi bilkami. Šelestenje krvavo rdečega listja pod nogami v gozdu. In trganje meglic kot dviganje zastora pred vsakodnevno igro časa, ki zmeraj preseneti, četudi kdaj prikaže reprizo.

Kakor koli - jesen sem torej vzljubila. Podobno kot nekatere druge reči, ki sčasoma postanejo neizogibne. Kot so zastoji na cesti, plačevanje davkov, gubice okoli oči, dnevi, ki jih je treba zgolj preživeti in napake, ki jih je najboljše čim prej oprostiti (sebi in drugim). Tako sem recimo sprejela - vzljubila je premočna beseda - nekatere svoje napake. Občasno žalost, ki me brez očitnega vzroka posrka vase, mi otopi misli, čustva, čute in me pahne v neko nepopisno apatijo, ko se zdi, da je ni stvari na svetu, ki bi me spravila v dobro voljo. Ki bi me predramila. Se me dotaknila. Vrgla nazaj v areno življenja. Včash se je enostavneje skriti. Potuhniti nekam na rob pločnika in počakati, da se gneča odvali mimo. Včasih sem strahopetna. Tega ne maram. In priznam samo sebi. Strah me je le sebe. Tega, da se nekega dne zbudim kot popolna konformistka. Da postanem "kot drugi". Da pozabim na svoje sanje. Da se ozrem vase in tam ne najdem ničesar več. Nobenega žara, nobene svetlobe, nobene nežnosti, nobenega otroka, ki se veseli skrivanja za drevesi, nabiranja kostanjev in prebiranja pravljic. Strah, da nisem sama po sebi dovolj močna, bistra, čista, da bi bila drugačna od drugih. Da sem neizpolnjena in nepopolna in zato zmeraj korak stran od sreče. Ampak naj se sliši še tako paradoksalno, najbolj se zavedam sreče takrat, ko jo lovim nekje med ovinki in bližnjicami življenja ter previdno in po kapljicah nizam na biserni pas okoli bokov. Ko jo zmeraj znova izzivam in ji ne dovolim, da za trenutek zaspi.

Znana (in izpeta) je že pesem, zakaj in kako sem začela "blogovat". Manj znano, a verjetno simptomatično je dejstvo, da sem že od vseega začetka upala na vsaj kakšnega bralca in komentar. Navsezadnje vsakdo izmed nas pripoveduje (in živi) svojo zgodbo le zato, da jo lahko z nekom deli, do jo nekdo drug sliši. In (spet paradoks!) ne glede na to, koliko je bil moj čut za samoljubje prizadet, ko ni bilo nobenega komentarja, sem bila po drugi strani prav zadovoljna. Stoječa nekje ob strani sem čakala, da me spregledajo in si lahko oddahnem. In to me je nekje zelo globoko, zelo potiho in perfidno prav po mišje grizljalo. A še zdaleč ne samo pri blogu. Tako je bilo velikokrat. Zakaj in čemu, niti ne vem. A odločila sem se, da se zazrem še globlje vase, v tiste temne kotičke svojega značaja, v katerih gnezdijo pajki negotovosti, ki me vsakega toliko časa zapredejo v svoje strupene mreže, skozi katere ne vidim ne sonca ne barv in ne ljubezni. And that, my dear, would really be a shame. :) Namreč ne videti in čutiti vsega, kar daje življenje. Pa sem do tega veleglobokega spoznanja že prišla kakšnih xy-zapisov nazaj, a očitno je z zadevo podobno kot z nitkanjem zob: ne deluje, če tega ne počneš redno. :)

Takrat ...

Opoldansko sonce z ostrimi škarjami reže pramene svetlobe in jih navpik kot drobne puščice zbada v razbeljeno kožo. Vročina v meglenih oblačkih puhti iz zemlje, asfalt se krči in razteza pod kolesi mimo drvečih avtomobilov. Mozaik glasov pleza čez ograjo pokopališča. Ščebetanje ostarelih ženic v črnini na poti na še en pogreb ali zgolj na vsakodnevnem obisku pokopališča. Vrišč otrok na poti iz šole. Zadržan pozdrav znancev, ki sta nekoč bila prijatelja. Speljevanje in zaviranje avtomobilskih koles, vedno na lovu za časom ali na begu pred njim. Razbijanje iz zvočnikov v avtu razgretega mladca, ki se v svoji neukročeni mladosti počuti nedotakljivega. Nepremagljivega. Nesmrtnega. Resni obrazi stojijo ob vratih mrliške vežice, s pogledi uperjenimi nekam za obzorje. Razmišljajo o življenju, ki ga več ni ali o pravilnosti vremenske napovedi? Iz migotajočega ozadja se izlušči duhovnik. Zajeten mlad moški, še fant pravzaprav, z modnimi sončnimi očali in večno zardelimi lici. Priložnosti primerno resno prebere ustrezne odlomke iz svetega pisma. Nekdo zadrhti, nekdo drug si diskretno obriše nos in spet nekdo tretji v zadregi nehote z nogo podrsava po belem pesku. Pogledi z rdečo obrobo se izmikajo drugim takšnim pogledom. Pevci se pripravljajo, da kdo ve kolikič zapojejo pesem v slovo neznancu. Kupčku pepela, v katerega so izgorele vse sanje, ljubezni, strahovi, zmage in porazi, upi in razočaranja, vsa neznatna veličina človeka, ki je z enim samim (nenapovedanim) obiskom bele gospe postal spomin. S pogledom drsim čez prisotne in tesnoba stiska moje srce, da nemo joka navznoter: kdo od nas bo naslednji? Od koga se bom morala (še) posloviti? Zakaj je vsako življenje napoved smrti in vsako srečanje napoved slovesa? Že rahlo odcveteli cvetovi španskega bezga nemo kimajo v vetru in z modrino neba med raztrganimi oblaki šepetajo himno o nepremagljivi, vedno znova porajajoči se moči življenja. Šepetajo, da smrti ni. Da je smrt nemočna igra teme, beden poskus usode razdvojiti poti ljudi, ki jih povezuje ljubezen. In vem: dokler človek živi v ljubečem spominu ljudi, smrti res ni. Večno je edino življenje, obžarjeno z darilom ljubezni. Svetlolasa deklica v roza oblekci skaklja po pločniku pred mamico, ki v vozičku potiska še drugega otročka. Pred prehodom za pešce jim ustavim in deklica mi pomaha. Veselje se ji iskri v očkah in mi pritrjuje: smrti ni…..

Danes ...

... potem ko je smrt s svojim hladnim poljubom že popeljala s seboj nekoga iz moje družine; potem ko sva se sila prepričljivo spogledovali tudi midve, jo pričakujem s strahospoštovanjem. Ne toliko svoje (mogoče zato, ker se še zmeraj zdi tako abstraktna?) kot smrt bližnjih. Smrt kot zadnji, dokončni počitek. Pretok energije v neko drugo energijo. Sestop z brzovlaka vrvenja, hitenja, minevanja trenutkov, ki so nam dani. Ki znajo biti ob šumenju jesenskih barv na listju, tihem škrebljanju mišjih nožic po gozdni podrasti in razlivajoči se baržunasto škrlatni zarji na nebu do vrha in preko napolnjeni z lepoto, izpolnjeni z mirom in s spokojnostjo, pijani od ljubezni in zazibani v večerne sapice s prvinsko srečo. Podarjeni in blagoslovjeni s pozabo, da so minljivi. Tako kot mi. Mogoče je trenutek, ko se zavemo minljivosti, tisti, v katerih se v nas zganejo prastare, brez začetka in konca tekoče zibelke življenja, ki so ustvarjene zato, da jih napolnimo. Z novim življenjem. Z novimi malimi sanjami in željami in upi...

A pravzaprav nisem hotela pisati o tem. O novem življenju. Ampak o tistem, ki je že tukaj. Katerega gospodarji in lastniki smo mi sami. Katerega vsebina je odvisna od nas samih. Ne glede na to, s čim ga zastruplajjo drugi. Vzrok, da toliko časa moj blog ni dobil nobenega novega pripisa/vpisa, je prav v tem: v zastrupljanju mojih misli in poslednični detoksinaciji. Zastrupljanje opravijo drugi, ostalo je moja naloga. Včasih imamo ljudje smešne predstave o tem, kaj bi/bo zares spremenilo naša življenja. Če ne bi bilo tega in tega, bi bilo vse drugače. Pa bi res bilo? Kaj pa če se izkaže, da tisti/tisto ni imelo tolikšne vloge, ampak smo sami tisti, ki si grenimo življenja? Ki smo ujeti v zmeraj enake miselne vzorce, čustvene odzive, predstave in predsodke? Vem, da ta del bloga ne sodi k uvodnemu, ampak po dolgem času popuščajo spone v meni, ki so me vlekle nekam v preteklost ter prav v prej omenjene miselne konstrukte. Očitno ima preteklost močan vpliv na nas in brez zavestenga obračuna z njo ne izgine iz našega življenja, ne glede na to, koliko si to želimo. Zakaj razpredanje o vsem tem? Ker vidim, da vse to deluje in učinkuje okoli mene (in posredno name). Da meni sicer ljubi ljudje ne znajo, ne zmorejo (nočejo?!) narediti premika iz mrtve točke preteklosti, na kateri je vzklia zamera, nesporazum, jeza ali kaj četrtega, kar kot nevidna rja navznoter razžira naše odnose. Včasih tako zelo, da od tega zbolim. Dobesedno. Ker me omejenost utruja in boli in duši. Ker me ozkosrčnost zadeva naravnost v srčiko mojega bitja. Na srečo ne v najinem odnosu, ampak "le" v moji družini - kolikor je je še ostalo. Pa vem, da ne morem "razsvetliti" drugih. Ne morem spremeniti njihovih predstav in vzorcev delovanja ter mišljenja. In vem, da posledično nič od naštetega ni moj problem. Le da je to zavedanje, da nekaj ni moj problem, težko prevesti v srcu in razumu razumljivo govorico.

Očitno me čaka še veliko učenja - takšnega in drugačnega - da bodo tiste nevidne niti, ki me zadržujejo nekje daleč zadaj, popustile in bom prosto usidrana le v "tukaj in zdaj". Do takrat pa - grem za začetek na sonce, v gozd, med moje večne prijateljice smreke, da me s svojim nežnim mrmranjem potolažijo bolj, kot me znajo ljudje.

Ločenost

... od mojega meni sicer tako ljubega blogovanja je tokrat posledica delovanja višjih sil (glej sliko) in ne mojega testiranja lastne vzdržnosti od bolj ali manj (ne)umnega javnega modrovanja. Dnevi v pozno poletnih pastelih se trgajo pred mojimi očmi kot jutranje biserne meglice med tankimi prsti krvavečih dreves in skupaj z vranjimi kriki padajo na zemljo kot zrela jabolka v opustelem sadovnjaku minulega poletja. V kokonu pod mojo levo trelalnico se iz zapredkov izvijajajo nove besede, misli in čustva ter potrpežljivo čakajo na čas zorenja. Do takrat pa ...
Skačem iz ene obveznosti v drugo, si nalagam več, kot zmorem (ali pa s tem zgolj prestavljam meje svoje vzdržljivosti navzgor?), skušam slediti otroku v sebi in si vzeti čas zase ter drage ljudi (a vsi, žal, še niso prišli na vrsto) ter izgledati čim manj podobna mucki na sliki. Kar konkretno pomeni, da visim nekje med pripravo in popravo šolskih, med organizacijo in izvedbo eksurzij, med pomočjo na obeh naslovih, kupom administracije v šoli, inštrukcijami&co. Boring, skratka. In za kanček bolj časo-žerno, kot se tega spominjam od lani. A se kljub vsemu ne pritožujem. Nalašč se ne. Ker sem opazila prvi jesenski list, ki mi je padel pred noge (in ga, vraževerna, kot sem, pobrala ter vrgla skozi okno, upajoč, da mi tokrat vendarle uresniči željo). Ker sem poskrkala rubinasto barvo z listja ob cesti in v lase ujela zlato s čebeljih kril. Ker sem v nocojšnjem toplem večeru ujela dotik z morja. Ker pod zavetjem znanega in varnega še vedno najdem obete neodkritega in svežega. Ker brez fige v srcu čutim ljubezen, ki domuje v njem. Srcu, namreč. Tudi za tiste, ki jih več ne domujejo v njem.

Stress or no stress, I'm still alive and kickin'! :))