Lost

I'm back, but I'm lost...And until I'm found .......



ps: Aleks - krasni posti in ko bom "found", sledijo komentarji.

13. dan + 14. dan (23., 24. 7. 2005)

Save the best for last - namreč ogled najbolj obiskanih, najlepših in sploh "naj" gradov ob Loari. Ker je vse gradove praktično nemogoče videti (oz. se jih človek iskreno povedano čez čas vendarle naveliča, čeprav je čisto vsak nekaj posebnega, drugačnega, zanimivega in zaradi zgodbe med odmevi grajskih sten izzivalnega), sva se v zadnjih dveh dnevih odločila še za tri: Chateau de Chaumont-sur-Loire, d'Amboise in Chenonceau.
Chaumont je tesno povezan z usodo Chenonceauja, oba pa z usodo dveh zanimivih in markantnih žensk: Katarine de Medici in Diane de Poitiers. Lepa Diana je bila ljubica Henrika II., manj lepa Katarina pa njegova žena. Gospod kralj je svoji ljubici podaril prekrasni Chenonceau, ki se pne nad reko Cher. V gradu je bilo središče družabnega življenja, metresa Diana je imela pomembnejšo vlogo od kraljice, kar je na živce (in lepoto) slednje nedvomno vplivalo vse prej kot blagodejno. Gotovo je premlevala načine maščevanja in priložnost za to je dobila, ko je radoživi Henrik nenadoma umrl. Diano je prepodila z dvorca in ji "milostno" podarila drug dvorec - Chaumont - , sama pa je na Chenonceaju skušala nadaljevati tradicijo, ki jo je vpeljala Diana. Menda je prirejala prave transvestitske orgije (moški oblečeni v ženske, ženske zgoraj brez), ki so bile v veselje njenemu sinu, vendar ni dosegla Dianine slave. Te niso dosegli niti njeni vrtovi, ki jih je (kako izvirno!) zasnovala na drugi strani gradu, nasprotno tistim, ki jih je v času kraljeve milosti načrtovala in se z njimi ponašala Diana. Razlika med obema stiloma vrtov je prav presenetljiva in vsaj meni (moji bujni domišljiji) pove veliko o tem, zakaj si je Henrik za ljubico izbral Diano. Le-ta je med drugim oboževala vrtnice, ki še zmeraj krasijo njen "nadomestni" (kompenzacijski) dom. Pravzaprav pa Katarina niti ni bila tako nemilostna - Chaumont je bil resda manj slikovit, a sama se ga v tistih časih ne bi niti slučajno branila za domovanje. :)
Dovolj o zgodovini in raje nazaj k zanimivostim.
Amboise je bil kraljeva rezidenca, čeprav tudi v njem niso dolgo strnjeno prebivali. Podobno kot ostali gradovi ima slikovito lego in je povezan z vrsto (ne)pomembnih zgodovinskih dogodkov ter osebnosti. V kapelici znotraj obzidja je pokopan non other than gospod Genij. Če ste to vedeli, ste vedeli veliko več od mene, ki sem bila presenečena, da sredi Francije v dokaj nemarkantni kapeli počivajo njegove kosti.

Zapisi o potepnju gredo počasi h koncu, kar je še sreča, saj naju jutri zvečer čaka novo. Manj eksotično in predvsem krajše, a vendarle - nekaj časa me ne bo in neskromno sanjam, da me bo kdo mogoče celo pogrešal. :))

Kakor koli - čisto za konec sva si "mimogrede" ogledala še
Strasbourg.

15. dan (25. 7. 2005)

Lepo mesto, ni drugega reči. Pa moderno, sodobno, urejeno, drago, zanimivo. Bi se kar preselila tja. Res. Posebej še, če bi delala v tejle stavbi. Seveda zgolj in samo zato, ker mi je taaaako všeč in ne zaradi plače, ki ji imajo zaposleni tam. :) Pa da ne bi kdo rekel, da nismo enakopravni in emancipirani - če dobro pogledate, vidite napis tudi v slovenščini. Takšnega posebnega vzdušja, kot je bilo v Strasbourgu, nisva hitro zasledila, zato sem se čisto majčkeno kar zaljubila v to mesto. :) Po romantični panoramski vožnji z ladijco po kanalih (kar naju je spomnilo na Pariz - vožnja, ne kanali) sva jo mahnila peš čez mesto in odkrila celo vrsto ličnih hišk, cerkev sv. Tomaža, v kateri je koncertiral sam Mozart in seveda - Notre damme. Katedralo, ki nosi isto ime kot tista v Parizu, a je za moje pojme veliko lepša. Naj mi oprosti stric Hugo, ampak tale strasbourška katedrala s svojo veličino in z detajli mirno povozi tisto pariško. Skoraj, no. :))

16. dan je bil zadnji nomadski - v smeri Slovenije. Bilo je prav lepo po 4000 prevoženih kilometrih videti tablo za Slovenijo in še lepše zvečer stopiti v stanovanje, ki naju je čakalo takšno, kot sva ga zapustila (saj nisva zares pričakovala Marsovcev, a nikoli se ne ve :)). Po omenjenih kilometrih, bogato in razgibano preživetih dneh, več kot 1000 fotografijah in za približno 500.000 SIT lažjem računu sva pristala doma. Z mislijo, sposojeno z drugega bloga - ljubo doma, "kdor ve, da lahko spet gre." :)

11. dan (21. 7. 2005)

Chambord&Cheverney

Gradov se še nisva naveličala, sva si pa za 11. dan potepanja izbrala dva nekoliko bolj oddaljena od najine "postojanke".

Chambord leži sredi naravnega parka precej zavidljivih razsežnosti. Obdajajo ga gozdovi, skozi katere vodijo zgledno urejene ceste, ob katerih je več opozorilnih tabel na tavajočo divjad. Danes je ta manj eksotična, a včasih so se tod okoli potepali medvedi (nekaj najbolj impresivnih okostij kosmatincev hranijo v dvorcu) in lahko si predstavljam, da dvornim damam vožnja v kočiji skozi ta predel ni bila najbolj pri srcu, čeprav jih je na koncu poti čakal blišč, ki se dvorcu pozna še danes. Chambord je med bolj atraktivnimi in tudi bolj obiskanimi dvorci ob Loari. Poleg slikovite lege in zanimive usode, ki je botrovala njegovemu nastanku, je znan po številnih sobanah (440 različnih sob!), dimnikih (365 in skoraj vsi so vidni na strehi, kar daje dvorcu zanimivo podobo), zavitih stopniščih, ogromnih stajah (deloma so ohranjene), ki so lahko preskrbele 1200 (!!!) konj in seveda po "olepšavah", ki jih je na dvorcu predlagal Leonardo da Vinci. Sploh sva med potepanjem marsikje naletela na njegovo povezavo s Francijo in gradovi; priznam, da pred tem nisem vedela, da je bil Leonardo tak prijatelj francoskih kraljev. Kakor koli - pred obiskom gradu sva si ogledala film o nastanku gradu, pri gradnji katerega je sodelovalo 1800 ljudi. Osebno mi je bil Chambord med bolj všečnimi - tako zaradi razgleda (kar predstavljala sem si sprejeme in plese na tej terasi, pod njo pa črna tema in lomasteči medvedi), kot zaradi simetrične zasnove. Če bi živela kakih 300 let nazaj, bi se kdaj dala povabiti na dvorec. :)

Cheverny pa je bil med vsemi gradovi poglavje zase - vanj bi se takoj preselila. Najverjetnej zato, ker so pred 20 leti njegovi lastniki še dejansko živeli v njem, kar se vidi po urejenosti in opremljenosti dvorca. Okolica je urejena sanjsko. Cheverny je v zasebni lasti, družabno življenje na njem pa negujejo tudi v obliki lova na lisico. Temu je namenjen trop krasnih lovskih psov (več kot 50 jih imajo), ki so zaprti v posebni ogradi in ki zvenijo - khm, zanimivo, recimo - , ko se vsi naenkrat odločijo zalajati. V dvorcu mi je bila všeč knjižnica (v omarah so prave knjige, ne samo platnice) in stavba na koncu parka, v kateri so med drugo svetovno vojno skrivali Mono Liso.

Dan pa je bil poseben še zaradi čisto posebnega rekorda - vožnje na hlape. :) Najin avto je zdržal za moje pojme nemogoče, saj sva z enim tankom prevozila 1115 kilometrov. Raje se sicer ne spominjam, kako sem naju v mislih videla lost in the middle of blody nowhere, kjer bi naju srečal kak začuden kmet in nama smeje razložil, da je najbližja pumpa kakih 30 km stran. Seveda se to ni zgodilo, ampak bilo je sila sila tesno. :) Apropos tankajnje in pumpe: izven večjih mest (se pravi povsod tam, kjer sva se vozila midva) so bencinkse črpalke oddaljena senca tega, kar pod tem pojmom razumemo mi. Bila sem popolnoma in onkraj presenečena, ko sva sredi sicer slikovite in sila urejene Francije naletela na take "črpalke", ki so delovale kot pobegle iz kakšne grozljivke.


12. dan (22. 7. 2005)

Dan za predah od gradov. Malce lovljenja po cestah in zmrdovanja nad neoznačenostjo "čuda", ki sva si ga nameravala ogledati ta dan: Futuroscope (recimo: od blizu sva videla stavbe, vhoda pa nikjer, da sva se ene dvakrat peljala okoli riti v žep, preden sva ugotovila, kje se zadeva začenja). Gre za tematski park, za ogromen kompleks najsodobnejših filmskih projekcij. Vzela sva si čas in si ogledala več "predstav". Predstav zato, ker ne gre zgolj za filme, ampak večdimenzionalne predstave. Od 3D animacij, ko se spušačaš pod vodno gladino in nekam v galaksijo, do divje vožnje z vlakom in avtom, kjer te razne "buške" na cesti dodobra pretresejo, sama zgodba pa je zasnovana tako, da se človek obvezno zabava, četudi ne obvlada francoščine. Vsekakor park, vreden obiska. Poleg stavb futurističnih oblik mi je v spominu ostal obisk res krasne predstave o popotnikih neba, kopnega in vode - o živalih, ki kraljujejo tem elementom. Projekcija je zasnovana tako, da sediš dobesedno nad vodo; pod nogami so ogromna okna, pod katerimi se vrti film o kitih, delfinih, vodnih pticah. Kamera se dviga tako, da imaš občutek, da se sam dvigaš nad pečine in medtem ko so pod tabo razpenjeni valovi, ti navidezno sediš na vrhu pečine, mimo katere se na dotiku roke spreletavajo ptice. Poleg Popotnikov je vsaj tako (če ne še bolj) dih jemajoča predstava o vesolju. V posebni okrogli dvorani so udobni naslonjači, v katerih skoraj ležiš, nad tabo pa se razteza 3D nebo oz. galaksija oz. celo vesolje do njegovih (ne)znanih meja. Prikazano je rojstvo zvezd, nakazan naš položaj v vesolju; zadeva je res dih jemajoča in ko človek pride ven, je ves presunjen nad majhnostjo naše Zemljice ter lepoto vesolja. Vsa stvar v Futuroscopu je tehnično res vrhunsko urejena - ob vstopu dobiš audio-guide z željenim jezikom (slovenščine še niso imeli) in vodič se samodejno sproži ob vstopu v posamezno atrakcijo oz. ob začetku le-te. Če še ni očitno, sem bila res navdušena. :) In če kaj, bi si Futuroscope vsekakor še enkrat ogledala. Skoraj raje kot Disneyland. :)

Čist običajen dan
....s čist običajnimi mislimi


Ker zadnje dni znova podoživljam lanski dopust in brskam med več kot 1000 takrat posnetimi slikami za tistimi najlepšimi in/ali najzanimivejšimi, mi dnevi v sedanjsoti kar bežijo mimo. Vedno hitreje brišejo poletje in pripravljajo paleto, da nam naslikajo jesen. Ampak tu in tam se tudi ustavijo. Recimo, ko mi moj dragi pripravi večerjo ob svečah v temu popolnoma neprimerno poznih nočnih urah. Resda ni vrhunec gurmanskih mojstrovin, a konec koncev je to še sreča, ker se zamotiva z drugimi rečmi, preden uspeva priti do nje (redface) in poleg tega se mi njegov trud zdi vseeno neverjetno seksi. Osladno, ne? :)) Tako kot so moji občutki, ko ga gledam skozi okno, ko prekriva najin vrtni paviljon, da bom lahko v njem uživala ob poletnih (drugo leto itak) večerih. Ali pa ko mi sestavlja regal v moji sobi. A sploh nisem hotela pisati o tem. Hotela sem o nečem drugem, povezanem s tistim, o čemer sem razpredala včeraj. O času, pozanstvih, prijateljstvih. Pozabila sem dodati, da se prava ne pretrgajo. Prijateljstva namreč. Sčasoma ne obledijo, ampak se poglobijo. In v pravih se je dovoljeno pogrešati. Čisto zares in odkrito. Danes sem končno uspela priti do Ce. Na obisk, ki sem ga planirala in odlašala skoraj eno leto! Ampak danes je zneslo in dopoldne sem preživela v simpatičnem stanovanju s simpatičnim razgledom na Savinjo in grad v še bolj simpatični družbi. Med zaljubljenimi besedami sem paberkovala okruške sreče in bila vesela, da mi je zaupana v varstvo. Potem sem po poti domov (nisem dirkala. Preveč. :)) Čisto malo - old habits die hard) razmišljala, da smo ljudje prav čudna bitja. Oz. vsaj jaz sem. Namesto da bi razmišljala o tem, kako lepo je, da je na svetu nekaj ljudi, ki me imajo radi, razmišljam o tistih nekaj drugih, ki mi teh čustev ne vračajo. Namesto da bi bila vesela, ko mi nekdo pove, da me pogreša, zavzdihnem "ah, ko bi me še kdo drug!". Namesto da bi sprejela pohvalo, razmišljam o neizrečeni kritiki. Namesto da bi pustila, da sonce sončnih ljudi pomete sence iz kotov mojega srca, se pogreznem med te sence in jim nehote pustim, da me zagrnejo. Smešno, ne? Kako smo (sem) veliko bolj dovzetni za žalost. Za bolečino. Je res toliko močnejša od sreče? Zakaj ji dajem(o) tolikšno moč?
Kakor koli - danes sem med vožnjo nazaj poslušala same "svetle" pesmi. Se drla zraven na ves glas. A ne da bi prevpila jezo/žalost/bolečino, ampak preprosto od veselja, ker je ravno takrat sijalo sonce. Ker je bila prazna cesta. Ker sem se vozila od enega dragega bitja k drugemu. Obdana od dveh ljubezni. Ker sem za nekaj dolgih trenutkov (ki še kar trajajo) spet z zadnjim končičem začutila, da je življenje res lepo. :)

Malce prej sem končala z zlaganjem knjig na moj novi regal (se moram pohvaliti, ker sem ga dobila po nadvse goreči želji :)). In sem našla čisto naključno med stranmi ene od knjig seznam stvari, ki sem si jih pred leti zadala, da jih naredim (mimogrede - odkrivanje skritih in pozabljenih misli med stranmi knjig mi je v veliko veselje :)). Nič pretresljivega; načrti za poletje pred kakimi šestimi leti. Seznam bom shranila, ker je prav zanimiv, dodala pa bom eno samo stvar, ki se je nameravam zares in temeljito naučiti: zmeraj poskrbeti za to, da moji končiči čutijo, da je življenje lepo. Ne bom jim več dovolila, da zaspijo. Da otopijo od žalosti. Od hrepenenja. Od neodgovorjenih vprašanj. Obračala jih bom po soncu, ki ga v moje življenje prinašajo sončni ljudje. :) That shouldn't be to hard. :)

Where were we?

Kar bi bilo uporabno za nadaljevanje bloga kar v dobesednem prevodu . :)

Torej:

10. dan (20. 7. 2005)

Prvi dan za potepanje po gradovih. Odločila sva se za ogled štirih oz. petih: Villandry, Azay-le-Rideau, Usee, Chinon in le Rivau. Že imena zvenijo kul, a ne? :) Tisti "oziroma" zato, ker je bil zadnji, le Rivau, nenačrtovam in sva ga odkrila mimogrede, med vožnjo v tri dni po podeželju.

Villandry. Dvorec, ki datira v prvo polovico 16. stoletja, in je od začetka 20. stoletja v lasti iste družine. Leta 1906 ga je kupil prapraded današnjih lastnikov in se odpovedal "bleščeči znanstveni karieri", da se je lahko v celoti posvetil Villandryju. Čemu? Skonstruiral je edinstvene vrtove, ki jim ni para v Franciji (po moje tudi ne v Evropi). Vrtovi so tematski in urejeni v različnih nivojih. Najbližje dvorcu so Okrasni vrtovi, ki so razdeljeni na manjše kotičke: Strastna, Nežna, Tragična ljubezen (mešane rožice so strast, srčki nežnost, čisto zadaj pa rdeče rože predstavljajo tragično ljubezen). Malce nad Okrasnimi vrtovi so Vodni vrtovi. Vzporedno z njimi je igrišče z eno najlepših in najmehkejših ter najbolj negovanih trat, kar sem jih videla v življenju (noga se mi je pogreznila vanjo čez gležnje). Nekoliko nižje se spuščajo Zeliščni vrtovi, desno od njih pa velik zelen labirint. Največji delež predstavljajo zelenjavni oz. Kuhinjski vrtovi, kjer so solata, redkvice, zelje in ostala zelenjava urejeni v neverjetno simetričnih gredicah. Zanimivost je to, da zelenjavo s tega vrta dejasnko uporabljajo (prodajajo) in ko odrežejo solato, nastalo praznino takoj nadomestijo z novo sadiko, tako da je slika vrta zmeraj popolna. Dvorec je kot rečeno v zasebni lasti, v njem sicer nihče ne prebiva, čeprav je
urejen sodobno in bi bilo to povsem mogoče.

Naslednji je bil Azay. Grad je starejši in dosti manj privlačen od Villandryja, a je vseeno nekaj posebnega - stoji sredi jezera, odbajajo ga gozdovi in krasna velika drevesa. Notranjost je veliko manj pompozna, gradu pa se pozna starost, ki s prav posebnim vonjem dahne v človeka, ko prestopi vhod. Čeprav mi notranjost gradu ni bila preveč všeč, mi je bila toliko bolj všeč zunanjost. Čisto po mojem okusu je takle gradič s stolpiči, zasanjan nekam nad vodno gladino. Azay pa nama je ostal v spominu še zaradi nečesa: po 10 dneh sva spet prvič zaslišala našo lepo slovenščino. :)) Skupinica Ljubljančank z otroki ("Špela, pejd sem!") je pod vodstvom suverenega možakarja raziskovala podobne kotičke kot midva.

Dan je bil še mlad in midva še nisva imela dovolj gradov, zato sva se odpravila proti gradu, ki sliši na ime Usee. Dviga se nad reko Indro, ki je pritok Loare. Znan je po tem, da v njem spi - Trnjulčica. No, tako vsaj verjamejo otroci. Čisto zares pa je bil grad navdih za pravljico o Trnjulčici in stolp, v katerem naj bi spala, je najbolj obiskan kotiček gradu. V stolp zares vodijo ozke in zavite stopnice, speljane tik mimo linic, ki kukajo v notranjost stolpa, v katerem so majhne sobice. V njih bi zlahka spala katera koli Sleepinj beauty, zaenkrat je to plastična deklica, ki prikazuje usodo Trnjulčive (tole z lutkami mi je bilo osebno malce 3much, a splošnega vtisa o gradu ni pokvarilo). Grad je res pravljičen - tako od daleč, kot od blizu in po obisku mi je bilo jasno, zakaj sodi med 10 najbolj obiskanih v Franciji.

Med vožnjo ob Loari, kjer človeka z vsakega hriba pozdravi večji ali manjši chateau, sva naletela še na Chinon. Glede na velikost bi ga težko zgrešila, čeprav ni na seznamu najbolj obiskanih ali zanimivih. Zadeva je (kot veliko drugi stvari) bolj zanimiva od daleč kot od blizu. Gre namreč za ostanke mogočne trdnjave, ki pa je še krepko v fazi obnavljanja in investiranja. Plezanje po obzidju sva preskočila, ker so tudi za ta užitek zaračunavali vstopnino, sva se pa povzpela na ploščad, s katere je lep razgled na delček loarske doline, vključno z zasanjanimi hiškami, stisnjenimi ena ob drugo pod vznožje nekdanje trdnjave.

Ker je bil dan še vedno mlad (so dnevi daljši v Franciji ali med počitnicami sploh?), sva še malce "zalutala" z glavnih cest na stranske, da si ogledava še kak neznano-znan dvorec (nisva jih imela dovolj spljoh. Še.:) ). Tako sva čisto na blef odkrila Le Rivau. Krasen zaseben dvorec, ki pa je deloma odprt za turiste. In tudi ta ni "samo" dvorec, ampak ga žlahti cela serija bolj ali manj pomembnih zgodovinskih podatkov. Datira že v 13. stoletje, v njem je stanovala Ivana Orleanska, bil pa je tudi navdih številnim pisateljem, med drugim Rabelaisu, ki je v svoji Gargantui podaril Le Rivau kot nagrado Tolmerju. Ima pa dvorec še nekaj, kar navdušuje male in velike otroke: vrt, v katerem mrgoli takšnih in drugačnih čudes. Ampak od vseh lepot mi je najbolj ostal v spominu vonj sivke, ki naju je objel takoj, ko sva stopila iz avta. Na eni strani polja sončnic, na drugi bleščeč dvorec, okoli katerega se razprostirajo vrtovi in nasadi sivke ter vinogradi. Čista lepota. :)

9. dan (19.7.2005)

Še en nomadski dan.
Departure: Noisiel
Destination: Parcy-Meslay
Distance: 267 km

Kaj pri hudiču je v Percay-Meslayu?! Najin hotel :) Okolica ni prav nič slikovita, v bližini ni kakšnega dih jemajočega mesta, je pa kraj več kot odlično izhodišče za najine naslednje podvige. Poleg Pariza in "vinovitne" Champagne si v Franciji splača ogledati gradove Loare. Pravzaprav gre za gradove vzdolž dveh velikih rek: Loare in reke Cher (me zanima, če gospa plastična Cher ve, da je nekje v Franciji reka s tem imenom? Mogoče se je celo poimenovala po njej? :)). "Najin" Tours (mesto) je bilo res na dobri izhodiščni poziciji in če bi že lani imela kolesa (ki bi jih zagotovo vzela zraven), bi lahko veliko gradov obiskala kar s kolesi. Ideja, ki jo velja ohraniti v mislih, ko bova "velika in bogata" ter bova na drugem potovanju skozi te kraje z avtodomom in najinimi tremi otroki. :))

Med potjo sva si mimogrede ogledala Fontainbleau, ki je bil sicer zaprt, a že sami vrtovi in zunanjost so na naju napravili več kot dober vtis. Grad je pod Unescovo zaščito (tako kot celotna dolina Loare) in se razprostira na ogromnem posestvu s krasnim vrtom. Tako kot večina gradov, ki sva jih kasneje obiskala, je tudi ta (vsaj enkrat) gostil Ludvika XIV. In menda je bil tudi rezidenca Napoleona. V številnih umetelno urejenih ribnikih in kanalih okoli gradu uživajo sila velike "zlate ribice" (pod narekovaji zato, ker so bile bolj podobne zlatim krapom), potke med ribniki in različnimi deli vrta pa so urejene v prijetna sprehajališča, ki so za razliko od bolj znanih gradov gostile bolj malo obiskovalcev.

Po postanku v Fontainbleauju sva se odpravila naprej, pri čemer so naju del poti spet spremljala polja. Tokrat meni najbolj všečna - polja sončnic. Tako sva se kar nekajkrat ustavila, da sem se vzdihujoče naslajala nad razgledom meni najljubših rož (in kot naročeno so ob vrnitvi te iste "rože" na veliko posejali v neposreni bližini mojega prejšnjega naslova, tako da sem vsakič, ko sem šla domov, obujala spomine na Francijo in skakala po neograjenem polju sončnic ter jih slikala kot obsedena - kar je bila pametna poteza, saj je letos na istem koščku zemlje že sadovnjak).

Proti večeru sva pristala v najinem naslednjem domovanju za prihodnjih 5 dni - Fast hotelu. Bil je to, kar pove ime - pač "fast" sistem. Prvi vtis je bil, da ga za "popoldanski počitek" uporabljajo poročeni gospodje s svojimi konkubinami. A le prvi. Drugi je bil popolnoma drugačen - hotel je vodila prijazna Francozinja, ki je svoje goste vsako jutro pričakala s svežimi rogljički in kavo. A pridih "grešnosti" je ostal, zato je bilo toliko bolj veselo zganjati greh v majhni sobi na koncu enako majhnega hodnika. :))

8. dan (18. 7. 2005)
Last, but not least ali ogledati si je treba vsaj še Louvre

Pa je prišel. Zadnji dan v Parizu. 5 dobrih dni je minilo, kot bi pihnil. Za naslednje obiske je ostal Georges Pompidou, ogled predstave v Moulin Rougeu, vzpon na Montparnase,
Orsayski muzej in (vsaj še) nočna panorama s stolpa in še kaj, kar bova ugotovila, ko bova doma. :) Tako da - ja, Aleks, vsaj še en "naslednjič" je ostal v rokavu. ;)

Če napišem, da je en dan premalo za ogled Louvra, povem s tem vse. Ne samo, da te prevzame velikost stavbe, prevzame te tudi bogastvo kultur, ki so zbrane na enem mestu. Zbirke raznih slikarskih in kiparskih šol, egipčanska zbirka, islamska zbirka, ostanki kretske in minojske kulture, zbirka kronskih draguljev... Človek ne ve, česa bi se lotil najprej. Seveda je bil največji obisk v dvorani z Mono Liso (zaradi gneče nisva mogla narediti niti ene dobre fotke). In še enkrat na tem najinem pohajkovanju sem bila presenečena - spet nad velikostjo zadeve. Le da tokrat v smeri manjše velikosti. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da mora biti Mona Lisa neka velika slika. Mogoče zaradi številnih teorij, povezanih z njenim pomenom, nastankom in "skrivnim pomenom" (Da Vincijeva šifra in te zadeve). Kakor koli - slika seveda ni neko veliko platno; pravzaprav mi med številnimi res krasnimi platni
nepredstavljivih dimenzij niti ni bila preveč všeč. Lepa slika sicer, a nič posebnega. Gotovo blasfemična izjava za kakšnega poznavalca likovne umetnosti, but who cares - meni pač ni bila taku "vau!" kot katera druga v Louvru.

Louvre me je popolnoma prevzel. Ne samo zato, ker sem ugotovila, da lahko od preobilice lepote in umetnosti dobesedno bolijo noge (človek ves dan hodi po muzeju in le-temu še zdaleč ni konca!), niti ne samo zaradi podzemne postaje pod Louvrom, ki je urejena v več etažah, polna trgovin, uličnih (podzemnih, pravzaprav) umetnikov in lokalov; tudi ne zaradi dobesedno reke ljudi, ki se pri številnih vhodih zlivajo v stavbo, ki jih čudežno pogoltne v številne vrtince, tako da se gneča izgubi v labirint barv in kompozicij. Zanimivi so mi bili številni Američani, ki so bili nad Louvrom čisto paf; pri skoraj vsaki sliki so se ustavljali, glasno komentirali (kompozicija, slikarska šola, vplivi in bla bla) - če bi imel človek vročo željo, bi se prišlepal h kakšni taki skupini in se dodatno izobrazil (naj izpišem, da midva tega interesa neakako nisva imela?:))). Spet je bilo ogromno Kitajcev in Japoncev - teh je bilo nasplošno največ, kjer koli sva bila. Vsej monumentalnosti, dih jemajoči lepoti, prostranosti, inspirativnosti (precej je bilo takih in drugačnih umetnikov, ki so s skicirko v roki lovili navdih) Louvra, sva po kakih 9 urah ogledov obupala in pristala v enem od lokalčkov na podzemni. Razen prijetnih vibracij ustavljajočih vlakov bi človek zlahka pozabil, da sedi pravzaprav pod zemljo.
Ob izhodu sva si seveda ogledala še zloglasne piramide - meni osebno so všeč. Sicer ne na prvi dotik, ampak tako počasi, tipaje: dlje ko sem jih gledala, bolj se mi je zdelo, da vendarle pašejo tja. :)

Za konec zadnjega dne sva si privoščila naslajanje na Rue de Rivoli. Naslajanje zato, ker so cene tam zasoljene in čakajo na to, da bova "velika in bogata". Vzdolž elitne ulice sva občudovala hotele, trgovine, izložbe in - spominke. Kič, ja, ampak nekaj sva ga vseeno pritovorila nazaj. Saj vendar ne moreva iz Pariza brez Eiflovega stolpa, a ne? :))

Pariz naju je za zadnjo noč počastil s krasno poletno nočjo, ki sva jo zaključila s premljevanjem tega, kar sva videla in kar sva izpustila. Poleg "velikih" znamenitosti sva si ogledala še kup "manjših" (kako prevzetno je označiti nekaj za veliko/majhno!). Recimo Bastille, Place de le Concorde, trg Republique, Opero, Borzo (krasna stavba, čeprav ni znamenitost) .... Za Pariz si je treba vzeti čas (izkazalo se je, da je celo 5 dni premalo) in ga vsekakor obiskati na lastno pest, brez asistence turističnih agencij.




Za konec:
'We'll always have Paris' isn't just a Humphrey Bogart line. In Pariz, premični praznik se bere drugače, ko ga enkrat ovohaš vsaj od daleč (Pariz seveda, ne Heminqwaya). :))

7. dan (17. 7. 2005)

Če sva že v Parizu, ...

si morava ogledati: stadion. Bolj zaradi Bojana, se razume. Ampak je bilo zanimivo, čeprav nisem nogometni navdušenec. Mi je bilo bolj všeč to, kar so naredili iz stadiona čez poletje: plaža. Sicer je stadion precej velik in zelo sodobno urejen (o čemer lahko v Sloveniji samo sanjamo). Od tribune za častne goste, do podzemnih hodnikov, v katere pripeljejo avtobusi; do garderob, sob za pomirjanje, ogrevanje, taktične posvete. Seveda ne gre brez zaslona, pa tudi pogled na tribune ni ravno od muh. Kdo ve - če bi imeli tak stadion pri nas, bi me mogoče celo prepričali, da je fajn hodit na tekme. :))
Mimogrede je zanimiva lokacija stadiona - metro naju je odpeljal na drug konec Pariza, v drugo predmestje, v katerem so sicer domovale visoke poslovne stavbe. Ker je bila nedelja, je bila podoba poslovne četrti bolj podobna četrti duhov. Turistov ni bilo, pa tudi domačinov le peščico. Nekoliko več jih je bilo na plaži, sicer pa je bil tisti košček Pariza bolj kot ne prazen.
Kar nikakor ni veljalo za najino naslednjo ogledišče: Montmarte s Sacre coeur. Če sem si kar koli na najinem potovanju v živo predstavljala (poleg podeželja), je bil to Montmartre. Človek pohajkuje po ulicah in se naenkrat znajde sredi vsega, kar je značilno za ta umetniško-boemski del mesta. Med počasnim sprehajanjem sva se približevala Sacre coeur s hrbtne strani, dokler ni nenadoma zrasla pred nama. Mogočna, a vendar nežna bazilika bdi nad mestom. Notranjost ne zaostaja za zunanjo krhko-mogočno podobo Svetega srca in kot že nekajkrat prej (in kasneje) je moj prvi ter večkrat ponovljen komentar vsega samo "Ahhhhhh, kako lepo!" Religioznega razodetja človek sicer najverjetneje tam ne doživi, arhitektruno pa vsekakor. Izpred cerkve se ponuja še eden številnih pogledov na Pariz, zaradi katerega bi človek podaljšal svoje bivanje tam za neomejeno število dni. Edini majčken minus, ki ga zasluži Srce so bile boemske smeti, nastlane v neposredni okolici bazilike. Kar mi je ostalo v spominu zato, ker je sicer mesto samo (mogoče sva imela srečo) delovalo urejeno in čisto.

Od Sacre coeur sva jo mahnila mimo (podnevi zaprtega) Moulin Rougea v smeri proti Invalidom. Les Inavalides so največji vojaški muzej v Evropi. V času Napoleona je bila tukaj bolnišnica za vojake, kasneje pa so celoten kompleks preuredili v vojaški muzej, za katerim se boči pozlačena kupola, pod katero v impozantnem sarkofagu uživa večno slavo mali veliki mož Napoleon. Nad njim se sicer ne boči nebo, a njegov nadomestek ne zaostaja veliko po blišču in lepoti. Sama grobnica mi je bila sicer všeč (kolikor so človeku sploh lahko všeč spomeniki smrti), obenem pa sem bila kasneje dvojno presenečena, ko sem lahko Napoleonov mavzolej primerjala s spomenikov, ki svet spominja, da je nekoč živel nek Leonardo da Vinci.

Večer naju je dohitel na sprehodu po bolj "celinskem" delu Pariza (beri: nowhere blizu Sene) in počasi sva se odpravila proti maetroju, ki naju je čist obugljivo spravil do hotela.
Če sva nočno panoramo Pariza z vrha Eifla prihranila za naslednji obisk, sva za takrat pustila tudi obisk Moulin Rougea. Vsega pa tudi ne smeva pogledati naenkrat, sicer za drugič nič ne ostane, ne? :))

6. dan (16. 7. 2006)

Lost in Pariz

...ali izgubljena v Parizu. Za ves dan. Malce načrtovano, malce mimo predvidenih poti.

Zjutraj (no, ja - bolj pozno jutro je še vedno jutro, a ne?) se odpraviva proti osrednji pariški znamenitosti. Ali vsaj najbolj prepoznavni. Stolpu, ja. Ko stopiva iz podzemne, se nama že nasmiha iz daljave. Prevzeta in vznemirjena, da sva končno tu, se s pospešenim korakom odpraviva proti Eiflu. Sam stolp me je čisto presenetil. Od daleč sem si ga zmeraj predstavljala bolj "igračkasto", nedolžno - pač nek stolp. Seveda niti približno ni tako nedolžen in majhen. Pravzaprav je precej
velika konstrukcija, ob kateri je še danes človeku jasno, da je ob postavitvi zbujala občudovanje in strahospoštovanje. Med čakanjem opazujeva ljudi - večinoma sami tujegovoreči turisti, Francozov je slišati bore malo. Ne vem, ali je za varnost vedno tako poskrbljeno (oz. od kdaj natančno je tako), a pod stolpom se sprehaja kar precej policistov, nekaj jih je celo na konjih, vsi pa so oboroženi z avtomati. Seveda moraš pred vzponom tudi prijazno pokazati vsebino nahrbtnika. Zanimivo za Pariz, a ne? Kakor koli - po dveh urah čakanja dočakava vzpon. Gor z dvigalom, dol peš. Čeprav je bila gneča in vročina in dren, je stolp vseeno tako romantičen. :) Res. Vključno z razgledom, ki je z vsako stopnico drugačen. Ko vidiš Pariz z vrha, se takoj lažje znajdeš v njem na tleh. Takoj se mi je v glavi povezalo vse: Latinska četrt, Elizejske poljane, Montmartre, Slavolok zmage .... Ob spustu sva se še malce izobraževala o zgodovini stolpa: na njegovem vrhu je bil prvi radijski oddajnik v Evropi; v začetku 20. stoletja je na njem izbruhnil požar, a so ga k sreči hitro pogasili. Za ilustracijo, kako velika je recimo samo prva ploščad, pa podatek, da so na njej že gostili cirkus, v prejšnjem stoletju pa so jo celo spremenili v drsališče. Stolp naju je očaral in nama pustil še nekaj poslastic za naslednjič. Recimo obisk stolpa v nočnem oz. večernem času, ko se mesto kopa v morju luči. Ali pa obisk restavracije tik pod vrhom, ki jo bova obiskala, ko bova "velika in bogata". :))

Ko sva se iz ptičje perspektive znova prizemljila, sva se odločila, da odkrivava Pariz še z druge romantične perspektive. Rečne namreč. Vožnja 24 mostov. Na glavo dobiš audio-guide, v ozadju zaigra glasba, na glavo ti sije sonček, nasloniš se na mehko ramo in uživaš kot domorodci na plaži ob Seni. Številni panoramski utrinki, ki nas spremljajo, kar izpodrinejo pojasnila na audio-guidu; uživam v lepotah in si mislim, da bom podatke že še kdaj prebrala, če mi bo slučajno do njih.

Po zasanjano-slikoviti vožnji je spet čas, da uporabiva svoje noge. Mahneva jo proti Notre Damme in od tam na ogled mostov z uporabne strani. Pont Neuf danes res ni več nov, še vedno pa je najdaljši most v Parizu in nič manj uspešen pri bujenju domišljije in/ali ustvarjalnosti (ni to isto?). Če je navdihoval Moliera, tudi mene ne more pustiti ravnodušne. Pred očmi mi oživi vrvež preteklih dni, v katerih je veljalo, da je to kraj, kjer lahko "kadar koli srečaš meniha, belega konja in pocestnico".

Z druge strani Sene naju pokliče Latinska četrt in seveda se povabilu ne upreva. Izgubiva se med neštetimi stojnicami, prislonjenimi tik na obrežje reke in meni spet dela domišljija 500/uro. Kako so dihali Pariz Hemingway, Rimbaud, Verlaine.... Spustiva se do reke in pustiva času, da teče po svoje, medtem ko se sprehajava in se na rečni gladini že odsevajo barve sončnega zahoda. Počasi se odpraviva proti metroju, ki pa se nama uspešno izmika. Dolga zgodba (dolga kaki dve dodatni uri tavanja po Parizu), a na koncu pristaneva na Gare de Lyon, kar je precej na drugem koncu mesta. Uradno zato, ker sva hotela začutiti utrip neturističnega Pariza, zatipati po pravem življenju; neuradno sva se sicer res malo izgubila, a če se v Parizu tako ali drugače ne izgubiš, je itak tako, kot da sploh ne bi bil tam. :)

5. dan (15. 7. 2005)

Dan, ko oživijo pravljice

Obisk pravljične dežele za velike in male otroke. Resda je kičasto. Resda je bilo proti večeru treba ponekod čakati na posamezne vožnje. Ampak...Ampak ko si tam, rečeš samo "Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!" Vsaj sama sem. Počutila sem se, kot da bi me nevidni časovni stroj premaknil nazaj v čas in spet sem bila malo dete, navdušeno nad svetom pravljic, kjer so (načeloma) vsi prijazni in je vse mogoče. Park je res lepo urejen, prijazen in - veeeeeelik. Tako je bilo dobrih 9 ur, ki sva jih preživela tam, skoraj premalo. A ker je že enodnevna vstopnica dražja od tiste za Verssailes, sva se zadovoljila s celodnevnim pohajkovanjem po Deželi avantur, Deželi domišljije, Prihodnosti, Pravljic in z ogledom Disneyevih studiev. Privoščila sva si najnovejšo in "najstrašnejšo" adrenalinsko vožnjo s Space mountain (malo je že b'lo scarry, ampak če se dereš v dvoje, je vse lažje! :)) in še veliko drugih. Pričakovanjem ter ustnemu izročilo navkljub ni bilo prevelike gneče. Med raznimi Neverjetnimi, racmanom Jako, miškom Mikijem, Dumbom in kar je še filmskih ter risanih junakov, nama je dan minil skoraj prehitro. Čisto pootročena sva preživela še en lep dan.

4. dan (14. 7. 2005)

Sončni dan za Sončnega kralja ali ves dan sva lahko v
Versaillesu!!

Malce polomljena se zbudiva okoli devete in se po zajtrku odpraviva v pariško drobovje (beri: podzemni transportni sistem). Sama zaskrbljeno zrem v mali milijon raznobarvnih prog, ki so označene na vsaki postaji (in tudi na vsakem vagonu vsakega vlaka - metroja in RER-a), Bojč pa navdušeno razlaga, da je najin hotel na idealnem izhodišču, ker imava v vse smeri (torej center-Versailles-?) enako daleč oz. blizu. Nabaviva Paris visite; malce draga investicija, a če greste v Pariz za več dni, jo vsekakor priporočam. Z omenjeno zadevo lahko uporabljate vsa javna prevozna sredstva, imate pa tudi določene popuste pri ogledih znamenitosti.

Hop na vlak, in čez par minut ga že veselo mahava proti gradu. Lepota tovrstnih atrakcij je v tem, da se samo priključiš množici - ne rabiš zemljevida: kamor gredo vsi (običajno spet Kitajci&Japonci), greva pa še midva. :) O sprva klavstrofobičnih občutkih med vožnjo na metroju raje ne bi zgubljala besed. Dovolj naj bo podatek, da sem vsakič komaj čakala, da je sikajoča kača znova potisnila svojo hitro drvečo glavo izpod zemlje - sicer sem se 5. dan potepanja po Parizu počutila že prava Parižanka (ali pa sem se samo bolj prepričljivo znala delati francoza, če mi kaj ni bilo jasno ali všeč), a vrhunec prevažanja to zame nikoli ne bo.
Pred dvorcem je nepopisna Gneeeeča,a na najino srečo razpršena (imajo zelo dober sistem sprejemanja gostov), zato ne čakava dolgo.
Celoten kompleks je enostavno dih jemajoč: vse v zlatu, marmorju, slikah, freskah, tkaninah in tapiserijah. Najprej sva si ogledala sobane Ludvika, potem prostore njegovih prvorojencev in kraljice. Po čudovitem, a Dooooooooolgem drevoredu sva se sprehodila do velikega in malega trianona, ob čemer nama je bilo kristalno jasno, zakaj so kralj in jegovi izbranci po tej "potki" raje potovali s kočijami. V pripeki, ki iz človeka posesa zadnji atom energije in zadnjo kapljo vode, si ni težko predstavljati, kolikšna perverznost je bilo vse to razkošje v času, ko so ljudje stradali. A nauk zgodbe poznamo, poleg tega pa brez norcev, kot je bil Ludvik, danes ne bi imeli česa občudovati. :) Nazaj k Versaillesu: mali in veliki trianon sta "pomožna" dvorca v neposredni bližini "ta pravega" dvora (pomožna zato, ker prav v ničemer ne zaostajata - nasprotno: meni sta bila celo bolj všeč). Ironija pa je, da sta bila tudi kraljevim glavam bolj pri srcu in so ju raje uporabljali od prevelikega in predragega Versaillesa. Si kar predstavlajm ta labirint blišča in nečimernosti, v katerem kraljujejo tišina in igra svetlobe in v katerega kdaj pokuka Ludvik in se začudi:"A tako sobo tudi imamo?". Kakor koli - oba manjša dvorca sta res čudoviti stavbi. Sprehod po drevoredu do Grand canala naju je malce ohladil in nama ponudil še drugačno perspektivo na dvorec. Kanal je spolh fascinanten - mešanica jezera in kanala, premišljeno oblikovan tako, da nudi kar najbolj barvit razgled na posestvo. Po kanalu je mogoče veslati, se ob njem sprehajati, poležavati na negovani travici obeh bregov ali preprosto obsedeti nekje v bližini in pasti oči na obilici barv ter vtisov.

Sledil je ogled vrtov, ki so bili v tem letnem času - čudoviti (kako izviren pridevnik, ki ga danes še sploh nisem uporabila!). Vse je bujno cvetelo in dehtelo; eksplozija barv se je mešala z julijsko vročino, različnimi glasovi, smehom otrok in končno tudi z glasbo, ki so jo vključili okoli tretje popoldanske istočasno z vodometi. Kot je vzdihovala Marija Antonieta ob obisku Versaillesa: vse je Krasno, vse je prečudovito!!
Sama sva bila čisto v duhu obiskanega kraja pijana od nekega drugega razkošja, zato sva doma (torej v hotelu) pustila skoraj ves denar, pa tudi malice in pijače nama ni bilo za tovoriti zraven. Kar je bilo po eni strani seveda ekonomično. Še danes modrujeva, da sva tisti dan ful prišparala, ker je 0,5 l navadne vode stal 3 eure, midva pa iz protesta proti odiranju turistov nisva kupila niti kaplje. :) Po drugi strani pa je bila najina pozabljivost kaj drugega, ne ravno pametna. Zaloge so nama hitro pošle, vročina pa je tudi delala svoje. Ob Grand canalu sva se po vzoru številnih domačinov (in itak tudi turistov) zleknila na pokošeno travico v senci visokih dreves in enostavno poniknila v disharmonično harmonijo arhutekrutno-naravne kulise. Čista hedonija. Če bi bila doma kje blizu Versaillesa, bi tisti park ob Kanalu definitivno postal eden mojih priljubljenejših kotičkov.
Proti večeru sva zavila do najboljšega soseda v tujini - mekšrota. Boste rekli, kako gre to skupaj - Francija, bagete, sir, vino, miidva pa v mekšrot! Ja, sorry - če pa nisva imela zraven več keša! Pijana od presežnikov razkošja, prevzeta nad različnostjo ljudi in kultur, ki so med dnevom pljuskale v naju, sva se odpravila proti hotelu. Na metroju so zadeve postale - khm - zanimive. Bliže centru (torej tudi najini postaji) se je vlak začel hitro prazniti, pa tudi s podzemnih postajališč so ljudje hitro odhajali, na njih pa se je sprehajalo kar nekaj policistov. Gospa po zvočniku je nekaj na hitro zdrdrala v francoščini, ampak na to sprva nisem bila pozorna. Ko pa smo ne neki postaji stali tik ekrana z obvestili in sem na njem prebrala, da obstaja možnost podtaknjene bombe, sva se po najhitrejšem postopku pobrala ven tudi midva (naj spomni - London je bil še zelo svež). Tako sva nenadejano vpadla v Pariz. Pogled na Seno, Aleksandrov most in Invalide ter Veliko palačo in seveda nj. veličanstvo Stolp nekoliko v daljavi, je bil naravnost odrešujoč. Priznam - ni mi bilo prijetno, ko sem pomislila na to, da lahko kje v neposredni bližini napravi "Bum!", najine kostke pa ostanejo raztesene nekje ob Seni. Tako sva naredila velik obhod okoli prog, na katerih "bi lahko bile" podtaknjene bombe (glede na to, da pri večernih poročilih niso o ničemer poročali, je šlo očitno za lažen alarm). Kar je imelo spet svoj plus, saj sva se nenadoma znašla v osrčju Pariza. In se vanj (kljub trenutnemu stresu) v hipu zaljubila. A o tem kasneje. V hotel sva se vrnila pozno, utrujena, majčkeno prestrašena (bo vsak dan tako?), a vseeno polna vtisov in lepote.

3. dan (13. 7. 2005)

Departure:Füssen
Destination: Noisiel
Time: 8h45
Distance 801 km (jep, dolga bo!)

Nomadski dan. Po prevoženih dobrih 800 km - plus nekaj rezerve za "turistične oglede" (beri: tavanja v temi), nekaj nenačrtovanih in nepričakovanih obvozih zvečer končno v hotelu! Jeeeeeeee! Uspelo! V Parizu sva! Čeprav mi oči skoraj popadajo iz jamic, mi Eifla ne uspe uzreti. Khm, mogoče zato, ker sva v predmestju? :)

Vožnja ne bi bila sama po sebi nič posebnega. Če....Če ne bi bilo kakšnega če-ja, itak ne bi bilo zanimivo. :)

Vožnja torej. V smeri Francije bi rekla - nič posebnega: podobna pokrajina kot pri nas=kot v Avstriji=kot v Nemčiji. Sprva, seveda. Kasneje se je vse spremenilo. Po prestopu meje, ki je tik ogromne reke (don't shoot me, ampak trenutno se reeeeeees ne spomnim imena (in se ga tudi danes, 2.8.2006, ne)), speljane v tri kanale, na katerih pretvarjajo, natovarjajo in raztovarjajo tovorne ladje, se podoba okolice začne spreminjati. Začuti se francoski šarm. Recimo.:) Prva francoska mesta so res šarmantna - majhna, urejena, kamnite hiške, rdeče rože na oknih - kot v turističnih prospektih. Ker se bliža 14. julij, so vsa še izdatno okrašena in ovešena z zastavicami Neverjetno, kot se sliši, je v neki vasici bogu za (francoskim) hrbtom slovenska zastava! Če to človeku ne polepša dneva! Voziva se po podeželju in uživava v slikoviti pokrajini. Tako sem si zmeraj pedstavljala francosko podeželje: kamor pogled seže, ravno speljane ceste, na vsaki strani visoki topoli, zrasli v senčen drevored. Za njimi polja in tu in tam kakšna izgubljena kmetija, na bližnjih gričih številni vinogradi. Ko odpreva okna, v avto pripvlava vonj po sivki in zemlji. Prepuščava se pozitivnim vtisom in ker se še na zemljevidu vse ujema s cestnimi oznakami (oz. obratno), sva v popotniških nebesih. Dokler: detour! Yes! ("saj sem vedela, da bo nekaj narobe" reče neki glas - kateri že?- samemu sebi, čist potiho, da ne razjezi mene/Bojča) OK; obvoz, pa naj bo obvoz. Po krajšem nenačrtovanem raziskovanju prijetnih francoskih cest(ic) se le odločiva, da bo čas, da se vrneva na pravo pot. Kar pomeni, da bo treba preizkusiti moje briljantno znanje francoščine. Zagledava dva policista. Kot naročeno in kot v francoskih komedijah: nikjer žive duše, prazna ravnnina, na kateri se križajo štiri ceste; po eni pripeljeva midva (naj spomnim s slov. registrsko!), ustaviva tik pred policistoma, jaz skočim iz avta in že jima (nedvomno povsem pravilno) razlagam, da sva "un petit perdu" in če naju lahko usmerita nazaj na pravo pot. "Mais, oui, pas de probleme!" (čeprav - roko na srce - me gledata, kot da sem padla z Marsa, predstava česar sploh ni teževna v tistem opoldanskem mrtvilu) OK; očitno so Francozi čist prijazni ljudje in kmalu se najina pot spet ujema z mojimi koleni (torej plannerjem, ki počiva na njih).
Ko pustiva zmedena policista in šarmantno-zaspane francoske vasice za seboj, se pred nama razmahne pot, kakršne ni mogoče opisati z besedami. Polja in polja in pooooooooooolja od obzorja do obzorja . Ko se človeku prvič odpre pogled na neskončna polja v vetru valujočega žita, ostane enostavno brez besed. Mogoče je tukaj Goethe dobil navdih za svojega Fausta?
Da mogel bi trenutku reči:
»Tako si lep, o daj, postoj!
Ne more v tisočletje v nič izteči
z menoj vred tudi sled se moj.«
Faust, 11870–11873
Kamor koli pogledaš (ampak res kamorkoli), neskončna polja pšenice, ajde, sončnic, celo sivke....Kot žitnica bogov, ki so jo iz spoštovanja zapustili ljudje. O kakšni kmetiji, trgovini, postajališču, bencinski, ni govora. Še danes mi ni jasno, kaj napravi človek, če mu kje tam crkne avto/zmanjka bencina/ima nesrečo?! To je bil manj prijeten občutek vožnje po tej pokrajini, sploh ker si po kakšnem bolj črnem scenariju tam zlahka dead&buried (dobesedno) in tega živ bog ne bi opazil. Polja naju še kar spremljajo in spremljajo in spremljajo. Se vam tole zdi tečno? No, potem si lahko predstavljate, da tudi v živo (vsej spokojni romantiki navljub) po desetinah in končno stotinah kilometrov postane enostavno tečno. Nehote se te loti tisti čuden občutek ranljivosti (ker res nikjer ni žive duše, še promet je redek; tišino trga le veter in tihi zamahi ogromnih vetrnic). Se pa ob tem popotovanju skozi maternico Francije človek zave še nečesa: majnhnosti Slovenije. Po površini je ta "žitarica" skoraj tako velika kot naša država. Čisto majčkeni smo. Pooooolja

Zvečer, ko se že obema meša od vožnje (mogoče je bilo to vendarle preveč za en dan?), končno prispeva v Pariz. Ne v strogi center, ampak v Noisiel, 20 km oddaljen od centra. Vpadnice v Pariz so poglavje zase (pravzaprav še zdaj ne vem, kako sva tako mojstrsko vse to zvozila) in tudi tokrat brez minimalne pomoči domačinov ne gre. Kje je že najin hotel? Ustaviva na neki črpalki in - seveda! - spet preizkušava mojo francoščino. Saj spraševanje za smer ne bi bilo prav nič posebnega, če se ne bi pripeljala v črnsko četrt. :) Bilo mi je prav komično, ko sem stopila iz avta in s svojo nenadno prisotnostjo že drugič v enem dnevu dosegla učinek "Where the hell did she come from?!" Na bencinski po kratkem in prijaznem bojnem posvetu ugotovimo, da sva čisto blizu hotela in da je Slovenija isto kot Jugoslavija. Približno. :))

Malo pred 8 zvečer sva prispela pred najin hotel. Oz. tisto, kar naj bi bil hotel. Če napišem, da nisem ksenofob, bo mogoče zvenelo, kot da se opravičujem, ampak če napišem, da je bilo, kot da bi se pripeljala v geto, je to understatement. Welcome to Bronx kind of impression. O belcih na trgu pred hotelom ni bilo ne duha ne sluha; sami črnci, v zraku neznana govorica, pomešana z različnimi ritmi glasbe, presekana z vzkliki, s klici, smehom in z jeznimi glasovi. Imeli so nek tržni dan, tako da je bil omenjeni trg naravnost nastlan z najrazličnejšo kramo. Po zraku so letele smeti, po tleh so bili kartoni, obleke, sedeče črnke; v ozadju so v odprte kombije nekateri že pospravljali stvari. Barvito, skratka. :) Spogledala sva se in se "Jaz ostaenem pri avtu, ti pa se zmeni v hotelu" poslovila. Strumno sem odkorakala proti recepciji in se prav šarmatno osmešila. "Bonjour. Voulez-vous...." In že sva se z receptorjem krohotala in led je bil prebit ("voulez-vous" pomeni namreč "ali želite/ali bi---karkoli---- z mano"?). Takoj mi je pojasnil, kaj pomenita hrup in umazanija pred hotelom in mi zagotovil, da bo v pol ure vse pospravljeno, da ne bo žive duše in vtis bo popolnoma drugačen. Čista resnica - čez pol ure je bil trg res trg (celo vodomet je bil na sredi), ljudje so se razšli, parkirišče se je spraznilo in bilo mi je kar žal, da nisva prišla komaj takrat, ker bi dobila bistveno drugačen vtis. Kakor koli - bila sva preutrujena, da bi lahko še sploh o čem razmišljala, se nad čem pritoževala/zmrdovala. Prva noč v Parizu: na smrt utrujena, a polna pričakovanja, kaj bo prinesel novi dan.:)

Hotel

Popotniški dnevnik

Ker me je Aleks zrajcal, naj napišem kaj o Parizu, sem se končno (po več kot letu, a olajševalna okoliščina je že prevečkrat omenjena) lotila urejanja/prepisovanja dnevnika, ki je nastajal med najinim lanskim potepanjem po Franciji in delu Nemčije. Ampak do Pariza je bilo treba prit'! :)

1. dan (11. 7. 2005)
Partinje-Füssen

Avto naložen/obložen z vsem potrebnim, jaz opremljena z navigatorskim sistemom (beri: zeleno mapo, v kateri je route planner by viamichelin.com). Na prvi strani piše:
Departue: Maribor,
Destination: Füssen,
Time: 5h,53;
Distance: 523 km.
Here goes nothing!
Štart ob 5.49. Odhod v oblačnem vremenu, pobožne želje o soncu se ne uresničijo, ko po prestopu avstrijske meje vse bolj dežuje. Pot je kljub dežju zanimiva, čeprav se voziva po avtocesti - bolj ko se premikava proti severu, bolj je opazna razlika v urejenosti avtocest; promet je (zaenkrat) tekoč, številni predori različnih dolžin (najdaljši kar 10 km!) so svojevrstna preizkušnja mojim rahlo klavstrofobično obarvanim mislim. Severneje ko greva, bolj se spreminja tudi narava. Blizu Nemčije in po prestopu meje (kje je kakšna meja?!) vse več smrekovih gozdov. Skoraj kot da se voziš po naši Gorenjski. Pokrajina - kljub dežju - prijetno zelena, rahlo gričevnata, povsod čudovito urejene kmetije. Le-te so v veliki večini ogromne hiše, neposredno povezane z gospodarskim poslopjem. Izstopajo barvite poslikave fasad (prave slike na hišah), lepo pobrvana polkna in povsod veliko, veliko in še več rož. Kot kulise za Sound of music. :)
Dež še kar naprej potuje za nama (zato so včasih predori prav dobrodošli). Zlasti zanimiv je bil predor pod precej visokimi gorami (večinoma sta pogled nanje zastriala gosta megla in oblaki dežja - kot da je jesen, ne pa poletje!), saj ga je naenkrat "zmanjkalo" in znašla sva se pred strmo črno sklao, ki se je dvigala tik nad cesto, a ob izvozu iz predora je imel človek občutek, da se bo zapeljal naravnost vanjo; seveda sva se vanjo zapeljala skozi predor.
Vozna navodila so zaenkrat zelo dobro opravila svojo nalogo (ali pa sem jaz rojena za navigatorja!), saj sva se izgubila le 20 km, pa še to zaradi slabe označenosti lokalne ceste. Sicer pa hvala, stric viamichelin, brez tebe bi bila povsem izgubljena! :)
Ob prihodu v Füssen malce razočaranja, ker dež še kar neusmiljeno curlja izpod polnih oblakov. Grad se vidi le v obrisih in se zdi bolj podoben pravljičnemu prividu kot stavbi iz kamna. Mestece samo je - kot pove že cesta, ki vanj vodi - Romantische Strasse - romantično alpsko mestece z veliko lesa, poslikanimi fasadami in rožami na vsakem koraku. Obdajajajo ga menda številna jezera, ki pa jih - kdo bi si mislil! - zaradi dežja žal lahko le slutiva v daljavi.
Najin penzion najdeva brez problemov. Vodi ga prijazna, zgovorna in urejena gospa (poosebitev meščanske dame), ki v penzionu tudi živi. Penzion je pravzaprav večja hiša tik ob reki, rahlo v zavetju gozda. V veliki veži naju pričakajo posušene vrtnice v vazah, na tleh preproge, na stopnicah lična kovana ograja. Apartma se nama takoj priljubi in utrujena od celodnevne vožnje se zgrudiva na udoben kavč, kjer naju škrebljanje dežja po oknu v trenutku zaziba v spanec.
Füssen

2. dan (12. 7. 2005)
Füssen:
Hohenschwangau+Neuschwanstein

Po deževni noči in oblačnem jutru se naju (in vseh xyz turistov, med katerimi prevladujejo Kitajci - povsod jih mrgoli, danes pa so mi padli v oči, ker so naokoli pohajkovali napol slečeni, jaz pa v dolgih rokavih in jakni:))) vreme le usmili in naredi se čudovit dan, brez pomoči katerega vtis obeh gradov ne bi bil enak.
Okoli 10.00 sva se odpravila k obema biseroma v neposredni bližini Füssna. Nekoliko nižje se med gozdovi in jezeri skriva Hohenschwangau - grad Ludvikovih staršev. Grad je precej velik, v svojem času (prva pol. 19. stoletja) je bil tudi precej bogato opremljen. Številne slike, ki krasijo sobane, so originali, zato je prepovedano fotografiranje; posebej mi je v spominu ostala "turška soba" - v turškem stilu opremljena soba princese Marije, in spalnica Maksimiljana z zvezdami in luno, razpeto na umetnem nebu nad posteljo; zanimiva je tudi kopalnica, s katero se je ponašal grad - vklesana je v skalo na vrtu, obložena z marmorjem, na vsaki strani jo krasi bel marmornat kip, zapira pa se z vrati iz rdečega stekla. Prostor ni bil le higieničen, ampak tudi razkošen - imeli so tekočo vročo in hladno vodo.
20 minut po krajši in 30 minut po daljši poti in turistek se znajde pred na skalo vklesanem, pravljičnem Neuschwansteinu. Najsi bo človek pragmatik do zadnje koščice, ko zagleda ta grad, spusti le pridušen "Vau!" Postavljen je na ruševinah starega gradu, s premišljeno lego (na eni strani gore, s katerih buče pada slap, na drugi prečudovita ravnina z jezeri v daljavi). Dal ga je zgraditi Ludvik II. Bavarski, "pravljični kralj". Kdo je bil Ludvik? Pri 18 je postal "najmlajši in najlepši bavarski kralj", ki je hotel postati poosebitev pravičnega, absolutnega kralja. Bil je obseden z iskanjem lepote in preseganjem povprečnosti. Želel je, da je njegov grad presežek vseh predhodnih in obenem središče kulturnega dogajanja. Neuschwanstein so po njegovih načrtih in zamislih pričeli graditi 1868 po naročilu takrat 23-letnega kralja. Grad so končali 1880, vendar je svojo dokončno podobo dobil šele 1892, 6 let po nepojasnjeni Ludvikovi smrti. Ludvika so nasilno odstavili z oblasti, češ da se mu je omračil um in ni sposoben vladanja (mogoče je le preveč sledil svojim sanjam?). Človeka prevzamejo številne res dih jemajoče sobane, ki ob vsem blišču in razkošju delujejo nekako intimno in domače. Npr. kronska dvorana, zasnovana po vzoru bizantinskeih cerkva, v kateri pa ni kronskega prestola - dvorana ni bila niti enkrat uporabljena v svoje namene, ker so Ludvika pred tem odstranili; vrhunec gradu je pevska dvorana, zgrajena tik pod streho - poleg tega, da je premišljeno akustično zasnovana, baročno poslikana z živalskimi motivi, pozlačena in požlahtnena s kraljevsko modro barvo, je zanimiva tudi zaradi vzroka nastanka: Ludvik Bavarski jo je posvetil R. Wagnerju, skladatelju, s katerim ga je vse življenje družila posebna vez. Po moji skromni oceni ljubezenska, o čemer govori več dejstev, le na prava mesta jih mora človek postaviti.
Samo mesto Füssen je z eno besedo prijazno - mirno, urejeno, zasanjano nekam v modro-zelene valove svojih jezer in šumeče vrhove svojih gozdov.
Dan, poln vtisov; zlahka si predstavljam Ludvika, kako je jezdil po okoliških gozdovih, posedal v "labodjem kotičku" (oblazinjena zidna niša z razgledom na jezera), debatiral z Wagnerjem o njegovem delu ali opazoval slikarje pri delu.
Zvečer se odpraviva na dežnikast sprehod po okolici. Sanjava, kako je bilo pred 200 leti, ugibava, če je bil Ludvik nor ali samo razsipen. Privoščiva si večerjo v najinem apartmaju; pred spanjem pišem tale dnevnik, Bojč ureja slike. Polna vtisov se privijeva eden k drugemu in že sva na poti proti Franciji. Pariz, here we come!

Štorklja je pristala :)


In to zares. Dobesedno. Takšna lepa, elegantna, sloka je pristala na travniku pod našo hišo. Glede na to, da se pogovarjava o tem, da jo naročiva v prenesenem pomenu, je to mogoče kak secret mesage. ;)