Meditacija s ceste


Rada potujem. In rada (se) vozim. Ne sicer takrat, ko na vsakem ovinku nekaj delajo (kar je v naši ljubi deželici skoraj bolj pravilo kot izjema), niti takrat ko se pred mano v upočasnjenem posnetku še bolj upočasnjene vožnje vozi prestrašen nedeljski voznik ali takrat ko sem v avtu samo zaradi tekanja od enega opravka do drugega ali če sem (slučajno, seveda) pozna, v vsakem semaforju pa gori rdeča. Sicer pa naravnost obožujem trenutek, ko sedem v avto, zaloputnem z vrati in speljem po cesti, ki se pred menoj razpira kot spogledljiva ljubica neštetih presenečenj. Odhajanje na pot je skoraj ritual. Pričakovanje neznanega. Iskanje novega. Odprtost možnega in mogočega. Širjava in svoboda razmišljanja. Hitrost menjavanja misli.
Večkrat cesta postane moj tempelj, moja meditacija. Prazna cesta, umirajoče sonce v vzvratnem ogledalu, reka z veslači in racami na desni, hiše in gozdovi na levi. In vse daleč zadaj. Nekje najdlje zadaj čas. Ki ne teče proti izlivu, ampak kroži. Misli, ki prav tako krožijo. Plešejo v počasnem/pošastnem plesu s svojimi minulimi in prihodnjimi dvojčicami. In skozi nevidno rešeto presejajo zrna pozabe in spomina. Kot v kristalni retorti ostajajo nekje v meandrih spomina kristalčki ubežnih misli. O spremembah, ki prihajajo. O ljubeznih in ljudeh, ki odhajajo. O usedlinah, ki ostajajo. Nekje na dnu srca kot na dnu reke ostanejo tudi najbolj drobni kamenčki, čeprav čeznje divja neurje. In ostaja nek kamenček na dnu srca, kot kamenček v lepem čevlju: čevelj občudujejo vsi, kamenčka pa ne vidi nihče. Jajca; sploh nisem hotela napisati ničesar tako poetičnega in patetičnega! Ali pač. Kaj pametnega, potegnjenega iz globin moje duše. Kaj takega, kar se dotakne nekoga na drugi strani zaslona. Nekoga, ki je varen v zavetju vsemogočne ikone "close" in lahko v vsakem trenuku izklopi besede, ki so le permutacija nekih drugih besed. Ponovitev enakega. Zmeraj že doživetaga. Kajti konec koncev so vse naše zgodbe, najsi se zdijo še tako ekskluzivne, že videne, že doživete, že izpolnjene. Le da so sedaj naše. Vse se spreminja, a vse ostaja enako. Celo isto. In se ne spreminja. Določeni ljudje se ne. Določene poteze njihovih značajev. Enostavno se ne spremenijo. Samo postarajo se. Ljudje namreč, ne spremembe. Nekateri niti tega ne počnemo. Kar ne vem niti, če je blagoslov ali prekletstvo. Pod površjem, pod kožo ostajamo enaki, čeprav si prisežemo, da smo se spremenili. Da smo se česa naučili. Da smo končno odrasli. Da smo zdaj pa res drugačni. A nekaj ostaja nespremenjeno. Navigacijski sistem srca. Tista izdajalska krila sanj, ki nikakor nočejo ostati postrižena, čeprav jih neštetokrat pristrižemo. Svetlobna hitrost, s katero brišemo maskaro okoli objokanih oči. S spretnostjo zlate ribice, ki ima 3 sekunde dolg spomin, pozabljamo, kar smo si obljubili. Zlahka izpolnimo obljubo, ki smo jo dali komu drugemu, le na tiste, dane sebi, pozabljamo. A verjetno je v tem čar. V ostajanju zvest samemu sebi. V razkošju zavesti, da smo drugačni, čeprav smo si neverjetno podobni.

Zadnjih nekaj dni so moje misli in moji zapisi zmedeni. Skaljeni kot gladina ribnika, v katerega je naenkrat nateklo preveč dežja in so se dvignile usedline z dna. Mogoče so krivi nabrekli oblaki tam zgoraj, mogoče misel, ki je nenapovedano zarezala vame nekje med levim in desnim srčnim prekatom ... Mogoče pa ni krivo prav nič.

Je zgolj obdobje visenja v brezdanjem času ostrih robov, ko se sprehajam po enem od njih in po mačje urim doskok na tla.

Izpraskana

... se počutim danes. Kot bi nekdo tam zunaj z nevidno roko posegel vame in iz mene s kirurško natančnostjo izpraskal zadnji atom moči. Počutim se čisto in popolnoma brez energije. Živci mi z zadnjimi prosojnimi končiči visijo nekje na robu zavesti in se brzdajo, da ne popustijo. Utrujena sem. Nemotivirana za službo, ki je z zaključkom tega leta negotova. Naveličana vlivati pozitivizem vsem okoli sebe in ostati brez njega sama zase. Jezna in besna sama nase, ker sem še vedno butasto-servilni altruistični kurčevi idiot, ki skuša vsem ustreči in zato pozabi nase. Jezna in besna, ker čas svojega živjenja podarjam, naravnost darujem, drugim, da ga zmanjka zase. Jezna, ker se sama raje čemu odpovem, samo da ustrežem mami/nečaku/tašči/fantu/kolegici &bog ve komu, ki rabi kaj od mene ....

Paberkovanje misli, tretjič

Pozabila sem molitev,
ki je všečna bogovom.
V praznem naročju
ob poti
pestujem sanje
in čakam ...

Čas se vozi z brzovlakom
in se ne ustavlja na moji postaji.
Je ali prehiter
ali prepočasen .
Zmeraj pa me zgreši ...

(A.B.)

Danes sem...

- bila v službi (beri: šoli) od 8.00 zjutraj do malo manj kot 8.00 zvečer (ne, nisem imela privatnih inštrukcij, čeprav nudim tudi te ;));
- srečala Toneta Partljiča, zanimivega in duhovitega gospoda, ki je pozitivno presenetil na celi črti;
- šla peš s Pobrežja do centra Maribora in nazaj (a je še kdo razen mene komaj danes ugotovil, da je reeees že pravo poletje?);
- odložila žalovalno črnino;
- si privoščila (med)službeno zabavo, a "le" s kolegico;
- se dobesedno nažrla čokolade in ziher nadoknadila vse kile, ki sem jih v zadnjih mesecih izgubila;
- uspela pripraviti osnutek šolskega glasila (kako sem že padla v to godljo? Aja, bila sem prijazna in sem hotela pomagati);
- po dolgem času pripravila večerjo doma
- ugasnila TV in računalnik in ostale brneče predmete (no, ja - mogoče bom enega šele vključila) nekaj minut po tem, ko se bom (sem se) odlogirala s tega bloga;
- se odpravila v posteljo lahka (kljub čokoladi) in (uf, težka patetika!) srečna (mogoče je pomagala protistresna terapija na kopalniških ploščicah:)).

Paberkovanje misli, prvič


Požirek

Strdki noči
visijo na trepalnicah jutra.
Vlažen puh na
gladki stekleni
koži okna.
Nabrekli
oblaki nad njim.
Dotika se
rob sanj
reza dneva.
Obliznem kapljico
z vršička dneva.
In sem.
Polna.

(A.B.)

Paberkovanje misli, drugič

Mimogovori

Ljudje
kar naprej nekaj govorijo.
Prelagajo besede
iz enega konca ust
na drugega
kot kose izgubljene prtljage.
Izrečeno se meša z zamolčanim
kot olje z vodo.
Zamolčano vedno splava na površje.

Vozi me vlak v daljave .....

...daleč tja v širni svet ...:)) No, ja - ne bo vlak, ampak bus. In tudi ne bo v kakšne blazne širjave, ampak na različne konce Slovenije, saj imajo naši učenci zaključne ekskurzije. Sama sem v skupini, ki gre v Logarsko dolino. Super, zakon! Tega sem se res veselila. Potem pa ...Ja, potem pa - naj samo kdo reče, da Murphy nekje prav zadovoljno ne živi in se redi sam na račun tega, da nas zaj**be, prasec! Namreč - kolegica, ki naj bi šla z mano (oz. jaz z njo, kot spremljevalka), zaradi višje sile ne more zraven. Bolniška in te zadeve. Tako se bom jutri naokoli vozakala v spremstvu - kako naj to napišem lepo in vljudno? Ne da se! - šolskega fosila (beri: kolegice, ki bi reeeeeeeeeeeeeees že zdavnaj morala v penzijo), šolske bojazljivke (beri: kolegice, ki se še lastne sence boji) in šolskega molčečneža (beri: kolega, ki te vpraša, kako kaj in te potem nepremično in brez besed še kakšne tri minute opazuje, po tem ko si mu že odgovoril). Če tole zveni kot ogovarjanje, se posipam s pepelom, a kar je res, je res. Kar ne pomeni, da omenjeni kolegi nimajo pozitivnih lastnosti - nedvomno jih imajo in zasebno so čisto OK, a kaj naj se človek z njimi pogovarja ves ljubi dan?!? A sploh nisem hotela o tem, s kom grem in kako se bom (zato) imela. Čeprav bom pogrešala Klaro - na zadnji ekskurizji sva se imeli svetovno, poskrbeli pa sva še za to, da je imel gospod šofer avtobusa (vsaj) mokre sanje. :) A o tem kdaj drugič. :)

Ekskurzija, torej. In to v Logarsko! Vedno sem imela rada "zaključne izlete". Tisti prijetni rajzefiber, vonj po dogodivščinah, ki tako sladko draži nosnice. Sendviči v foliji. Sokovi. Sladkarije, ki so bile najboljše na svetu, ko si jih delil s prijatelji. In potem tisti posebni občutek, da se bo nekaj zgodilo. Da bomo nekam šli, nekaj videli; da ne bo pouka in bodo še učitelji čist ljudem podobna bitja. Najbolj sem si zapomnila izleta v 7. in 8. razredu OŠ. V 7. smo šli za 2 dneva (frajerji!) na Pohorje. Peš do Peska - skoraj smo se izgubili v megli in noge so nas hudo booooooleeeeele. Na Pesku smo "prespali" . Čudno - za norije nismo bili nikoli preutrujeni - niti po 9 urah hoje. Še zdaj se spomnim, kako smo skakali po dvonadstropnih posteljah in nadvse "diskretno" dirkali po hodniku skozi vrata, ki so neusmiljeno škripala - če zdaj pomislim, je čist možno, da je bilo to namerno, saj so tako "tršice" lahko spremljale naše gibanje. Drug dan smo imeli organizirano ježo konj (kdor si je upal in jaz seveda sem si, kar je sprožilo svojevrstne reakcije pri mojih sošolcih). A najbolj bistveno je bilo nekaj povsem drugega - sprehod z mojo takratno veeeeeeliko ljubeznijo od razlgednega stolpa na Rogli nazaj do Peska. Definitivno takratni vrhunec mojega življenja. Sonce je sijalo (čist zares) in metalo sence skozi visoke smrekove vrhove. Ptice so pele, cvetje ob poti je cvetelo v vsej svoji ipično modrikasto-rdeči vznesenosti, midva pa sva se (sama!!!) lepo počasi sprehajala. Ne vem, kdaj sem se sicer "odljubila", ampak tega sprehoda pa se še spomnim.
Zaključni v osmem ni bil tako zanimiv - bili smo v Benetkah in Gardalandu, kjer smo se sicer imeli super, a sprehoda z mojo (takrat že drugo) ljubeznijo ni bilo vmes.

Jutri se mi obeta drugačne vrste ekskurzije. V drugačni vlogi, kjer bodo sprehodi in ukradeni pogledi komu drugemu ostali v spominu. Sama pa upam, da bo zdržalo vreme, da ne bomo imeli sitnega šoferja, da bo šlo vse po urniku in da bo otrokom všeč ter zanimivo.

Rovte

Pred slabima dvema letoma sem se preselila v rovte. Lokacija: in the middle of nowhere. Pravzaprav blizu Lenarta. Kar niti ni tako daleč od Maribora. A moja prva reakcija, ko sem pred - khm! - skoraj 10 leti prvič prišla sem, je bila: v te rovte pač ne grem! Nikjer nobene trgovine, avtobus vozi skoraj glede na letne čase (OK, pretiravam, ampak res zeeeeelo redko), sosedje raztreseni na vse vetrove, ko pogledaš skozi okno pa sami travniki in polja. In center vasi je res kot ubežnik iz kakšne Kersnikove/ Tavčarjeve vaške slike: gostilna, pošta, cerkev, šola, kmetijska zadruga in trgovina. V Pekrah pa vse na dosegu roke: Maribor itak pred nosom, trgovine blizu, gledališče blizu, knjižnica blizu, Pohorska kavarna blizu, najboljši prijateljici še bliže .... Imela sem strašne pomisleke in dvome, da bi lahko tukaj, kjer sem zdaj, sproščeno in srečno živela. Kaj pa, če bo treba npr. nenapovedano v trgovino? In nič več ne bo "skokov" do PP-ja. In kofetkanja v Mb-ju s kolegi. Smrk! Obtičala bom sredi ničesar, "pravo" življenje v "pravem" okolju pa me bo čisto izključilo in sčasoma pozabilo.


In potem .....

In potem se zgodba (seveda) začne preobračati. Počasi, a vztrajno. Ker sem se v teh rovtah zares dobro in vedno boljše počutila. Ker sem se našla tudi v teh travah in gozdovih tukaj, čeprav niso pohorski. Ker sem spoznala, da ne bližine sosedov ne trgovin ne lokalov prav nič ne pogrešam. Ker sem - tudi skozi delo tukaj - začutila, da sem tukaj lahko doma. Ne pogrešam stvari, za katere me je skrbelo, da jih bom. Nihče od ljudi, ki so mi dragi, me zaradi oddaljenosti/odmaknjenosti ni pozabil. Nič manj ni "kofetkanja", obiskovanja knjižnic, gledališča .... Ne pogrešam hrupa in utripa urbanega naselja. Pač pa sem zelo vzljubila ta konec. Še vedno mu sicer rečem rovte, a ima izključno ljubkovalni pomen. In vsakič, ko zavijem z glavne ceste Mb-Lenart proti Jurovskemu Dolu, si kar oddahnem. Da grem domov. Kjer kraljujejo tišina, zelenilo, ptice, divje (in malo manj divje) živalce in občutek svobode. Resda tudi v Pekrah ni bilo (pre)blizu nobenega soseda in do pred nekaj leti, ko se je začela na našem koncu intenzivna gradnja, smo lahko okoli hiše tudi tam skakali nagi. Sicer se ne spomnim, da kadar koli bi, ampak OK - možnost je obstajala. :) Kot obstaja tudi zdaj, ko so vsi sosedje na enako "varni" razdalji. Edini minus(ek) te lokacije (in sploh vsake lokacije na podeželju) je, da se nekajkrat letno polja in travniki zalivajo z gnojnico. Takrat RES ni fajn! Ampak sprejemem tud ta minus - navsezadnje se zadeva ne dogaja vsak dan in v primerjavi z izpušnimi plini, ki bi jih inhalirala kje v mestu, je to še vedno boljša izbira.

Sem definitivno in v celoti človek narave. Zato tudi podeželja. Zemlje. Rada zagrebem vanjo svoje dlani, jo potipam po njeni topli maternici in potem opazujem, kaj bo iz nje vzklilo. Rada se izgbubim sredi travnikov in se pustim zapeljati soncu v sanjave objeme drevesnih senc ...

ps: še anekdota o rovtah: eden naših učencev je v svojem govornem nastopu omenil, da so se pred nekaj leti preselili v "majhno, zakotno vasico". Hmmmm - moram izpisati, kje je doma? :))))

(še) Ena o svobodi

Danes me je nek preblisk pripravil do še enega - recimo mu psihoterapevtskega - zapisa. Očitno res tale zadeva s smrtjo počasi in obzirno caplja za mano. In me pripravlja do tega, da obračunavam sama s sabo tam, kjer je to najbolj boleče. In najbolj potrebno. A obljubim, da bom s tem počasi zaključila. Ker oziranje nazaj še nikomur ni prineslo nič dobrega. Čeprav je po drugi strani res, da človek ne more naprej, dokler ne vrže tistih okostnjakov iz omare skozi okno.

Odnos z očetom lahko razdelim na dve obdobji: čas pred boleznijo in čas bolezni. Ker verjamem v načelo de mortius nil nidi bene (o mrtvih nič slabega) in ker lahko kaj ostane za potencialne obiske psihoterapevtke (like that's gonna happen!), je dovolj zapis, da obdobje pred zaznamujejo strah, tesnoba in občutki nezadostnosti, neustreznosti, izgubljenosti. Obdobje po je bilo obdobje učenja odpuščanja in sprejemanja - njega in sebe. In čeprav sem mislila, da sem obe lekciji uspešno abslovirala, me določeni občutki še kar držijo v krempljih. Ne znam jih natančno opredeliti, a kot da so nekje globoko z nevidno popokovino pritrjeni name, in ne glede na to, kako zelo se trudim dokopati do te popkovine in jo pretrgati, se mi nekako vedno izmuzne. Še vedno imam namreč občutek, da sem na preži. Tako, v različni časovnih intervalih. Konstantno previdna. Pod drobnogledom, ki s kirurško natančnostjo spremlja moja dejanja in mislil. Nisem se še zares osvobodila občutka, da mi ni potrebno kar naprej skrbeti, da bo nekdo srečen in zadovoljen. Da moram izbirati besede. Biti odgovorna za srečo drugih. Da mi ni treba biti dežurni svetovalec/poslušalec/zglajevalec sporov in imeti slabe vesti, če kdaj tega ne zmorem. Sem na preži na težave. To je to. In če jih ni, sem zaskrbljena, ker jih ni. :)) Ker pač stanje brez težav ni normalno. :))


Ampak je. In po tem zapisu mi je lažje. Butasto mogoče, but who cares - itak je to moj blog! :)) In mogoče je butasto tudi to, ampak pravkar sem odkrila dodatne 3,3 pore same sebe, v katerih se počutim enako doma, kot sem o tem pisala včeraj.

Zakaj sem, kdor sem, in ne kdo drug

Na mojem blogu so sicer le štirje linki tujih blogov, a dejansko jih vsaj občasno berem veliko več. Kaj morem - sem pač nenehno potrebna. Besed. Zgodb. Usod. Nevidnih paralel, zaradi katerih me ob kakem blogu zgrabi dvom, da ga ne piše kak moj alter ego - a nevarnosti verjetno ni, razen če sem izredno nadarjen shizofrenik. Poleg paralel me k blogom vleče navdušeno presenečenje, da je lahko nekdo tako drugačen od mene.

Moja pavšalna in niti slučajno strokovna ocena je, da nas tehnika oddaljuje (globokoumnost, ki sem se je domislila ob branju nekega bloga). Globalno gledano. Čeprav na kvaliteto (in kvantiteto) zares pomembnih odnosov ne vpliva. Vsaj ne bi smela. Telefonski klici ne nadomestijo živega pogovora. Elektronska pošta ne nadomesti objemov. SMS-si ne božajo tako nežno kot prave ustnice. In navigacijski sistemi ne poznajo bližnjic do najlepših razglednih točk. Vendar nas tehnika vseeno oddaljuje. Čas, ki ga tako smotrno in preudarno kreiramo, da bi nam kar najbolje služil, nas vedno hitreje (do)prehiteva. Zato nas tudi tisto, s čimer naj bi ta čas čim bolj ukrotili, lovi, namesto da bi nam služilo. In nas oddaljuje od tistega prvinskega, spontanega, krvavega v nas. Oddaljuje nas od nas samih, ki lahko v neskončnosti virtualne svobode zaživimo neko povsem durgačno, vznemirljivejše življenje. Ali pa je ravno obratno in nam zlasti vsi ti bolj ali manj novo nastali blogi omogočajo, da si prihajamo bliže? Da se z nohti in z blazinicami prstov dotaknemo lastnega srca? Nam nastavljajo ogledalo ali ponujajo masko več, za katero se lahko skrijemo?

Meni so ljubi iz zgoraj omenjenega preprostega razloga - ker živijo iz besed in z besedami. Ker se z njimi napajajo, dihajo, rastejo, razgaljajo, skrivajo, igrajo, razkazujejo, tolažijo in - ranijo. Če so besede prave, me posrkajo vase. Ne glede na to, ali se z njimi strinjam ali ne. Ne glede na to, ali pripovedujejo zgodbo ali izpovedujejo čustva. Prave pa so - ironično kot se že sliši, saj vendar govorimo o internetu! - tiste besede, ki zvenijo iskreno. Oz. prepričjivo. Con granum salis.

Moj blog se je začel kot (iz)zven nekega zamirajočega odmeva. Iz želje, da bi ga nekdo bral. Seveda Nekdo poseben. Predvsem on. Poseben s takratne perspektive, ko sem mislila (domišljava, kot sem bila), da sem bila tudi sama kaj posebnega. Potem je ta želja povsem ugasnila - sorazmerno s spoznanjem, da pač nisem bila nič posebnega in da je ta občutek pravzaprav recipročen. Vzniknila je želja, da bi ga bral kdor koli pač že. Da ne bi bil samo prgišče brezdomih besed, vrženih v veter internetne savane. Da bi skozi kak komentar začutila bližino več. Da bi izpraskala drobno praskico v zavesti neznanca, ki bi obvisel na kakšni moji misli. Trenutno je sogovornik več. Retorta čustev, misli in včasih dogodkov. In odkar sem našla domovinsko pravico v vsaki od celic in por svojega telesa, me misel, ali ga sploh kdo bere, ne preganja in muči več. Kot me ne muči nekoč vztrajno vrtajoče vprašanje, če so moje misli sploh omembe vredne. Če jih kdo opazi. Mogoče jih, mogoče pa tudi ne. In oboje je OK. Mogoče ... Ne - zagotovo sem zdrsnila v čas, ko sem nehala bezljati naokrog in se truditi, da bi bila izboljšana verzija nekoga drugega, zanimivejšega, pametnejšega, pomembnejšega in sploh v vseh ozirih boljšega. Sicer sem dolgo in vztrajno deklamirala, da sem zadovoljna s tem, kar sem, ampak šele zadnje čase v to zares verjamem.

Jing-jang ali zakaj je vsaka stvar za nekaj dobra

Danes je (bil) eden tistih dni, ki so značilni za obdobje, ko stvari pridejo za tabo. Ko se ti neslišno pritihotapijo za hrbet in nežno šepnejo "Bu! Si me že pozabila?" Nekako tako je z mojo žalostjo ob smrti očeta. V času vseh pogreb spremljajočih obveznosti nisem imela veliko priložnosti za žalost. Potem sem se hitro in intenzivno vrgla v delo, da bi se zamotila z drugimi rečmi in ne preveč mislila smrt. Danes pa mi je šlo kar na jok. Mogoče zato, ker je tak lep dan. In ob lepih dnevih je vedno nekaj počel okoli hiše. Kosil. Skrbel za rože. Opazoval ptice v valilnicah, ki jih je obesil na drevesa. In kup reči, ki so za zdravega človeka samoumevne. Zjutraj pa sem ga navsezgodaj obiskala na pokopališču. Pokopališča so mi bila od nekdaj všeč. Ne tista tik ob cesti, ne ob gneči zapovedanih praznikov, ampak takšna bolj odmaknjena in osamela. Prostor miru. Počitka. Lebdenja duš. Ali zgolj spominjanja na nekoga, ki ga ni, a vendar je. Še blizu, še prisoten, še živ. Dobravsko pokopališče mi je še posebej všeč. Tam res diha mir. In odgovarja veter. Vso tisto zelenje, ptice in drevesa - vse to deluje enostavno spokojno. Prav to sem začutila tam - spokojnost. In če je možno, da je komu lahko všeč, da je nekje pokopan, bo meni definitivno všeč, če (ko) bom pokopana tam.

In kako sta lahko bolezen in smrt nekaj dobrega?

Očetova bolezen je bila na nek čuden, morbidno-ironičen način tudi darilo. Darilo, ker je (mogoče prvič v življenju) začel drugače gledati na svojo družino. Darilo, ker mu je obrusila robove in ga naučila, da ni nič sramotnega jokati, prositi za pomoč, se pogovarjati o sebi in čustvih ter objeti svoje otroke. In tega je naučila tudi mene, le v obratni smeri. Tvegati in mu pustiti blizu. Ga sprejeti z vsemi njegovimi napakami. Mu pomagati. Oprostiti njemu in sebi, da ni izpolnil pričakovane vloge očeta. Sprejeti njegovo starševsko ljubezen in ga samo objeti. Žalostno je le, da je to darilo prišlo prepozno, da bi lahko v njem uživali. Bom pa vedno hvaležna za to, da sem spoznala njegovo drugo plat.


ps: očitno so dogodki minulih 3 mesecev obrusili tudi moje robove, zato nikakor ne spravim skupaj ničesar pametnega. Težke in čudne misli se prekopicavajo v moji glavi in ostajajo na bolj ali manj varni oddaljeni bližini mojega srca. Nekje, v nekem njegovem neimenovanem in nedosegljivem prekatu pa gnezdi žalost. Čaka(m), da se pod njena krila ujame veter in jo odnese nekam pod nebo ...

Stekleni zvon

Naslov ni zgolj naključna aluzija na istoimensko knjigo, ampak odraža moje počutje zadnjih 10 dni. Ki je podobno tistemu v omenjeni knjigi. S to razliko, da sama (najverjetneje) pač ne bom napisala odmevne knjige in se 14 dni po izidu ubila. Počutje pa je precej identično. Kot bi ždela pod steklenim zvonom, zunaj njega bi pa pred mojimi očmi življenje mirno in neskaljeno teklo dalje. Jasno, da teče dalje. Jasno, da svet ne pade s tečajev ne zaradi msrti, ne ljubezni, ne rojstva, sploh zaradi ničesar dobrega ne slabega. A vseeno se tirnice našega mini univerzuma ob določenih situacijah malo premaknejo. Čeprav tiste zunaj ostajajo iste. Kar je vsaj toliko pomirjujoče, kot je strašljivo. Pomirjujoče, ker se človek zave, da je delček neskončnega mozaika zmeraj drugačnih, vedno ponavljajočih se permutacij življenja. In strašljivo iz prav enakega vzroka - zavesti, kako neverjetno blizu in podobni smo si. In kako neizbežno gremo proti istemu koncu. Presenetilo me je, ko sem prišla nazaj v službo in je bilo - kdo bi si mislil! - vse po starem. Vožnja v službo je bila enaka, nebo in veter in sonce in vsi ostali (ne)vremenski pojavi prav tako. Ljudje so bili kot običajno pač so. In podzavestno sem tudi jaz - enako kot pač doslej - razmišljala o tem, da grem po službi v bolnico na obisk k očetu. In v tem je (bila) bistvena razlika. Da teh obiskov ni več. Včasih me še tako mimogrede prešine nekje v notranjem žepu spomina njegova podoba na bolniški postelji. Nebogljenega. Samega. In spet se zalotim, da razmišljam o tem, kako upam, da ga ni bilo strah umreti. Da se ni mučil. Upanje, da je samo mirno zaspal ...

Sicer je življenje samo po sebi poskrbelo, da nimam preveč časa za žalovanje. Kar je mogoče dobro ali pa tudi ne. Teta je torej napisala tako "lepo" osmrtnico, a smo se s sestro in z mamo odločile, da se ne bomo spuščale na njen nivo in bomo to enostavno prezrle. Čeprav me osebno to blazno prizadene. In me jezi. Hinavščina par excelence. A škoda besed in energije za to.

Apropos škoda energije - včeraj preživela zanimiv in nadvse "ustvarjalen" dan na popravljanju NPZ-ja (nacionlani preizkus znanja). Kar je absurd. Smiselnost tega preverjanja, ki ničemur ne služi. Uradno. Zapravljanje državnega denarja za oranizacijo in izvedbo. Čeprav - delež učiteljev je zanimiv. Recimo. Ker to sodi v našo delovno obvezo. Kar seveda pomeni, da ni (posebej) plačano. Kar spet priprelje do nečesa drugega - da učitelji s svojimi obvezami niti slučajno nismo izenačeni. Geografom in zgodovinarjem in še komu se ni treba s temi rečmi ukvarjati. Mogoče se jim kdaj v prihodnjih letih sicer bo, če bo njihov predmet slučajno izbran, a nam - slavistom - to ne uide prav nobeno leto. Je to fer? Itak, da ni, a pritožb na sončni upravi ne sprejemajo, gospod Zver pa itak posluša samo neke svoje svetovalce - zakaj bi se pa utrujal s pripombami in predlogi učiteljev?

Back to normal, I guess. Normal being nadomeščanje (kar je moja naaaaaaaaajvečja ljubezen), že omenenjo popravljanje NPZ-ja (samo za ilustracijo: vsak učitelj je moral popraviti določen sklop nalog na 113 polah; mogoče ne zveni dosti, a pri tvorbnih nalogah je zbranost in objektivnost pri 113 nalogah in po 7 urah skoncentriranost vse prej kot mačji kašelj), mašenje lukenj v urniku, govorilne ure, priprava šolskega glasila, gledališke predstave in še bi se kaj našlo.

Brez naslova

Ne vem, kako bi naslovila ta post, zato naj bo brez naslova.

Naš oče je izgubil boj z levkemijo. Umrl je. Je mrtev in že tudi pokopan. Dokončno nekje drugje. Med prispelimi sožalnimi mislimi je bila ena o dokončnosti meja. "Od vseh meja, ki nam jih postavlja življenje, je smrt najbolj dokončna." Res je. Po njej ni ničesar več. Le spomini, v katerih živi človek naprej.

Vedno se mi je zdelo, da čas tako hitro beži. V minulih dneh pa sem občutila, kako prekleto dolg in težek zna biti. Kako počasi minevajo ure, ko človek čaka na klic iz bolnice. Kako dolge so minute, ko čaka na slovo. Hvaležna sem, da sem se lahko poslovila od očeta, ko je bil še živ. In od njegovega trupla, preden so ga odpeljali v tiste hladne patološke hladilnike. Hvaležna sem, da ni trpel. Da je šlo vse tako hitro. V ponedeljek je še nameraval domov, poln upanja, volje, načrtov. Pogovarjala sva se o knjigah, ki naj mu jih sposodim v knjižnici. O cvetočih češnjah in travi, ki jo bo treba pokositi. O pikniku, ki ga bomo naredili, ko bo prišel za prvomajske praznike domov na dopust. V četrtek je bil mrtev. Še kar ne morem verjeti. In čeprav je mimo že vse, še kar jočem. Razum je že sprejel dejstvo, da je bilo tako zanj verjetno najboljše - ničesar ni slutil in ni trpel bolečin. Neki nevidni generatorček žalosti v meni pa kar gori in gori in se poganja naprej in ne more verjeti. Samo to. Ne more verjeti. Nekdo tako močan, pokončen in poln optimizma, ugasne kot drobna svečka. Vem, da začnemo ugašati v trenutku, ko se rodimo, a vendar boli, ko človek izgubi koga bližnjih. Res me tolaži misel, da v trenutku, ko so ga odpeljali na intenzivno nego, ni niti slučajno vedel, za kaj gre. Kot pravzaprav nismo niti mi. Vendar obstajajo neke nevidne povezave med ljudmi. Nekaj, kar ti sporoča o stanju bližnjega. Ne znam tega natančno poimenovati niti opisati, sploh zdaj ne, ko sem v nekem čudnem krču žalosti in šele polzavedanja, da ga res ni, a vseeno. V torek, ko se mu je stanje poslabšalo, sem mu šla prižgat svečke. Za upanje. Za moč. V sredo so se zle slutnje nadaljevale in ko sem ga videla še pri zavesti in se je še lahko pogovarjal z mano, sem nekje čisto globoko v sebi slutila, da je to slovo. Zato sem debelo požirala solze, da se nisem razjokala pred njim. A nisem hotela, da bi to bilo slovo, zato sem vseeno planirala dopust. Mislila sem, da se mu bo stanje izboljšalo, če se mu ne bomo vsi prepustili A se mu ni. In ves čas, ko sem pakirala stvari, sem imela občutek, kot da me nekaj zadržuje in mi govori, naj ne odhajam. Šli smo resda na pot, a sama načrtovane in pričakovane Italije nisem videla. Mama me je poklicala tik za italijansko mejo in obrnili smo se nazaj proti Ljubljani, od koder sem se z vlakom vrnila domov. Vso pot sem si samo želela, naj počaka, naj ne umre, preden se ne poslovim od njega. In je počakal. Da sem mu zadnjič povedala, da ga imam rada, ga pobožala in mu povedala, da smo vedno z njim. Bil je v komi in priklopjen na vse mogoče aparature, a vseeno verjamem, da me je slišal. Imela sem občutek, da hoče nekaj reči; povedati, da tako vegetiranje ni zanj in da enostavno mora proč. In je res dobre 4 ure zatem odšel. Zaradi praznikov je bil pogreb komaj v sredo in ves vmesni čas je bil nov dan smrti: kot da bi z vsakim obiskom, z vsako razlago, znova umrl. Kot da bi živela v morastih sanjah, ki se nikakor nočejo končati. A so se. In življenje gre dalje.

Dnašnja zapis je najverjetneje prava zmeda. A trenutno ne spravim skupaj ničesar drugega.