Čas

Čas spodjeda bregove, na katerih stojimo, a vendar ne spodnese tal pod našimi nogami.
Lahko zabriše poti med nami, odnese mostove med brežinami naših strug, a nevidnih vezi, ki nas spajajo, ne pretrga.
Čas nas ostri, brusi in jekli, a hkrati izpolnjuje, bogati in uči.
Zmeraj nas zapušča, a do konca naše večnosti ne zapusti.
Z obale našega življenja spira pesek minljivosti
in nanjo odlaga bisere spozananj in radosti,
svetle drobce neugasljive luči.

Naj bo to, ki prihaja, lepše od tistega, ki se poslavlja! Svetlobe, uresničenih sanj in ljubezni polno novo leto!

Ljubezen kot središče sveta

Vprašanja by Bežeči

....in odgovori:

Moja perspektiva sveta je ženska pespektiva. In v središču te perspektive je ljubezen. Na svet gledam skozi prizmo ljubezni in ga umerjam v taktu njenih korakov. Ljubezen je najgloblja in najmočnejša energija, ki nas poganja skozi življenje. Zaradi nje pesnimo, ustvarjamo, gradimo, upamo, se prilagajamo, borimo, trpimo, se dajemo in zaradi nje smo srečni, čeprav je stanje na bančnem računu 0000 in sredi zime ni snega. Zaradi nje in z njo rastemo. Je vrednota, ki se (hvalabogu) še zmeraj ne da kupiti. In ki je še zmeraj neprecenljiva. Ljubezen je nad prijateljstvom, ker ga na najlepši način nadgrajuje. Človek, ki ga ljubimo, je naš najboljši prijatelj, a je tudi veliko več. Je naš ljubimec, naš najintimenjši zaupnik, nekdo, ki ga poznamo skoraj tako kot sebe in obratno. Tako bi vsaj naj bilo. Ljubezen, ki daje krila meni in ki jo postavljam v središče življenja, ni samo ljubezen do partnerja (čeprav je le-ta med najmočnejšimi in najpomembnejšimi), ampak so to ljubezni vseh vrst: otroška ljubezen do staršev, družinska, prijateljska....

Z odraščanjem se odnos do ljubezni spreminja. Ko je človek prvič resno zaljubljen ali ko je ljubezen zgolj neka abstraktna krasna reč, ki jo pozna iz filmov, pesmi, arhetipskih predstav, je verjetno res precej idealizirana. Podobno kot v Senguljčici in ostalih pravljicah »..in živela sta srečno do konca svojih dni.« Ko človek spoznava ljubezen bolj iz prvega plana, ko je kdaj tudi osmojen zaradi nje kljub najboljšim namenom, se idealizem začne krušiti. Takrat lahko človek napravi dvoje. Postane cinik in pospravi idejo ljubezni in partnerstva na kup otroške pravljične ropotije ali pa – odraste. Spozna, da nič ni idelano in/ali popolno in da je prav v tem čar. Čar ljudi in čar ljubezni.

Partenrstvo in družina sta vrednoti, ki ju je še sleherna ideoligija/politika popačila sebi v prid. Od kršanstva, ki ju glorificira, do feminizma, ki ju tabuizira kot zasužnjevalca žensk, do kapitalizma, ki ju enostavno – komercializira. Od nas pa je odvisno, kakšno vsebino jima bomo dali in kakšno mesto v svojem življenju.

Ljudje smo raznoliki in v tem je lepota sveta. In nas samih. Nekateri izmed nas niso ustvarjeni za družinsko življenje, monogamijo in partnerstvo. Nekateri so rojeni samotarji. Nekateri nikogar ne znajo ali nočejo (več) spustiti blizu, spet drugi so zadovoljni s poslovnim uspehom, prijatelji in krasnim avanturističnim naborom zvez. In prav vse je sprejemljivo in »normalno«, dokler so ljudje v sozvočju s samim seboj. Dokler si ne ustvarjajo partnerstva/družin zaradi pričakovnaja okolice, ožje/širše družine, sorodnikov, koristi ali splošnih predstav o »normalnem«. Sama si sicer ne znam predstavljati, da se nekdo prostovoljno in zavestno odloči, da ne bo niti poskušal živeti v dvoje; da ne potrebuje in ne želi ljubezni ter da mu širša socialna mreža (prijatelji in služba) zadošča. Vejramem, da je veliko takih, ki si parterstva in družine ne želijo, najsi bodo njihovi vzroki kakršni koli pač že so. In verjamem, da je veliko takih, ki so nesrečni zaradi svojih (zmotnih) predstav o ljubezni oz. življenju v dvoje. Ki jim takšna oblika življenja pomeni izgubo svobode, razkošja odločanja zgolj o sebi. A povsem brez ljubezni (po moje) ne želi živeti nihče. Če drugega ne, si ljudje omislijo pse. :)

Ja, zveza med moškim in žensko (oz. med dvema, ki se ljubita) je posebna. Vredna idealizma? Z ideali ji delamo krivico, ker je zgolj odsev in uresničitev nas samih, ki nismo idealni. In daleč od tega, da bi bila posebna, ker je idealna. Posebna je zato, ker je prostor intimnosti, ki se porodi le v partnerstvu. Seks je lahko kje drugje boljši, vznemirljivejši, a brez občutka intimnosti nas ne bo dolgo osrečeval. Intimnost pa je več kot odlaganje obleke. Je odlaganje mask in spuščanje meja, ki jih vsi bolj ali manj uporabljamo v vseh ostalih številih, razen dvojine. Nenazadnje se iz ljubezni med moškim in žensko poraja novo življenje, nova ljubezen. In nenazadnje si vsak izmed nas želi nekoč, nekje globoko v jeseni življenja prijeti za roko starko/starčka ob sebi in se spomniti, da mu ni bilo treba skozi vse življenje samemu.

Namesto voščila 2006


Dragi moji (ne)znanci!

V prihajojočih prazničnih dneh vam želim cimetove poljube in tople objeme v naročju miru.

V letu, ki prihaja, vam želim

žametne šepete ljubezni (..ki pramaguje razdalje srca, časa in prostora)...
drzne ptice hrepenenja (...ki ne priznavajo predaje)...
razprte cvetove želja (..ki ne venijo pod težo svinčenega dežja porazov)...
pisane metulje sanj (..ki jih ni mogoče ujeti v sive mreže vsakdanjosti)...
prostrane širjave svobode misli (...kjer postanemo to, kar smo)...
svetlobo v srcu in očeh (..ki preganja mrak in hlad v ljudeh)...
toplino v dlaneh (...da jo pogreto dvakrat vrnejo svetu)...
Neizbrisno sled v izginjajočih dneh (..skozi katere stopamo vsi).

Vesel božič ter igrivo, zvedavo, zdravo in vsaj malce sanjavo novo leto!



ps: Ker ga letos noče biti, spominska slika od lani, ko je bil božič pravljično (sneženo) bel.

Igrarije

Lani sem se pred prazniki igrala tako:

...in tako:
Letos pa sem naredila tega za mamo:


...tega za v.d. tašče:

...in tega za naju :
Prazniki se lahko uradno začnejo in naj bodo pogumno kičasti, ker sem se odločila, da mi je letos to všeč. :))

Biti lep je - ah, kako zelo! - naporno!

Ker me je mati narava obdarila s precejšnjo količino centimetrov v višino ter premosorazmerno skromno količino iste enote v širino, sem se že od nekdaj spogledovala z idejo manekenstva. A le spogledovala, ker v času, ko je bilo to aktualno (beri: ko sem bila mlada. Uf, to pomeni, da sem dejansko stara oz. celo prestara, da bi se z določenimi stvarmi še sploh lahko ukvarjala. Hmmm, zanimivo...), ni bilo ne objektivnih in ne subjektivnih pogojev, da bi se v to dejansko spustila. Za kar mi sicer nikoli ni bilo žal, da ne bo pomote. No, ko pa je prišla priložnost, da kaj naredim v tej smeri, se je tudi nisem ravno branila. Včeraj konkretno. Pa ni bil kak mega "event", ampak sem bila model pri mojstrskem frizerskem izpitu. Tako sem si privoščila nezaslišano predrznost - "špricala" sem pouk in služila kot displej ročnih, vizažističnih, frizerskih in še kakšnih spretnosti. Seveda z dovoljenjem višjih instanc, ne pa tudi nižjih (zgolj v centimetrih), saj so me te "nižje instance" (še vedno govorim o centimetrih) danes obvestile, da so me pogrešale. Moji učenci namreč, s čimer so mi čisto mimogrede polepšali dan. :)
Priprave na mojo nalogo (ker nastop to pač ni bil) so se začele že pred kakšnim mesecem. Iskanje primerne (večerne) obleke, primernih ličil, pomerjanje različnih frizur in - "gojenje" nohtov. Jep, s takimi rečmi se nekateri ukvarjamo. :)) Moji so bili namreč zmeraj krhki in lomljivi in v imenu lepote sem se odločila, da temu naredim konec. Po enomesečni temeljiti notranji in zunanji kuri so moji nohti zavidanja vredni (kar je res, je res:)). Tole z nohti ima poanto, brez skrbi. Ker so morali biti "percect", me je moja svakinja (kateri sem pozirala kot model) skoraj vsakodneno spraševala po njihovem napredku/stanju. Posledično mi je v imenu višjih ciljev prepovedala gospodinjsko udejstvovanje (na moje veeeeeeliko razočaranje :)). Posledična je bila tudi skrb, da si kakšnega nohta kje ne zlomim, ker potem svakinja ne bo imela modela. In prisežem, da si nikoli v življenju nisem predstavljala, da me bo kadar koli skrbel morebitni zlomljen noht. No, vse življenje se učimo. :)

Včeraj zjutraj sem se torej otovorjena z večerno obleko, ustreznimi čevlji in drugimi potrebščinami podala dogodivščinam naproti. Po več kot enournem čakanju, da sem prišla na vrsto ter potem več kot enourni "obdelavi" (ličenje, frizura in manikura) sem globoko v sebi začutila, da to definitivno ne bi bilo zame. Skoraj prepričana sem, da bi po najkrajšem času takšnega dela znorela. Da bi morala sedeti, ko bi me ličili, frizirali .... Ali da bi morala to v nulo obvaldati sama. Da bi služila zgolj in izključno kot dispelj takšnih/drugačnih spretnosti nekoga drugega ali da bi na tak način tržila sebe ter bila ob tem podvržena ocenjevanju različnih "strokovnjakov". Ne, hvala. Poleg tega, da bi morala paziti na težo (btw: na koncu sem pristala v večerni obleki, ki sem jo imela na sebi pred 10 leti - in mi je bila prav, kar pomeni, da sem še vedno taka, kot sem bila) in videz sploh. Pa to ne pomeni, da ga sedaj zanemarjam, le moj zaslužek in/ali počutje nista odvisna od njega. Kakor koli - po minulem mesecu testiranj frizur, oblek in ličil ter poziranj in potrpežljivega sedenja na modelarskem stolčku sem ugotovila, da tudi biti lep ni niti najmanj preprosto. In da te ljudje presenečeno gledajo, če se ob 12 dopoldne pojaviš v večerni obleki in z večerno pričesko na pijači v lokalu. :) A oboje se konec koncev splača, če nekdo zato doseže kak cilj. Od včeraj naprej imamo namreč v familiji frizersko mojstrico. Čestitke! :)



ps: slike so z neta in vsaka podobnost z resničnostjo je zgolj naključna. :)

New year's resolutions



Ker je vse tako praznično okrašeno, ker me zmerno do blazno potratna Božiček in dedek Mraz spominjata na obdarovanje ter napeljujeta k zapravljanju, ker se skratka bliža "tisti čas" in ker tega letos menda ni še nihče storil (no, vsaj meni poznani osebki ne, nekdo pa mora biti prvi), so tukaj moje novoletne zaobljube:

1. Izpolnila bom vse, kar sem si (in/ali komur koli drugemu) kadar koli obljubila.
2. Dnevno dozo cigaret bom zmanjšala iz maratonskih 60 na skromnih 20; število ljubimcev pa iz utrudljivih 3 na zmernega 1.
3. Za doseganje alkoholne nirvane bom uporabljala samo sredstva, ki ne povzročajo ubijalskega mačka (beri: no more red wine), ostalim opojnim substancam pa se bom začasno odpovedala, ker bojda slabo vplivajo na spomin (pozabila sem, kje sem že to prebrala).
4. Ko me bo na pijačo povabil kak sumljiv tip, nikakor ne bom spejela, razen če bo obstajala velika verjetnost, da v njem prebudim njegovo feminilno plat.
5. K pouku in drugim obveznostim ne bom več zamujala zaradi podenja mačka iz hiše (mijav), ker sem se odločila, da ga evtaniziram (se čist nemogoče vede zadnje čase).
6. Vsak dan bom pazljivo spremljala svoj ITM (=indeks telesne mase) ter skrbno pazila, da vnos maščob ne bo prekoračil dovojene meje.
7. Dobila bom napovedano vojno s smejalnimi gubicami, saj se bom odslej smejala le ob posebnih priložnostih.
8. Poleg nohtov bom utrdila sloves PH (perfect houswife) - nov sesalnik mi bo pri tem nedvomno v veliko pomoč.
9. Nikoli več ne bom penila zaradi prekoračenega limita na bančni kartici, ker se dokončno odpovedujem nakupu garderobe v enkratni vrednosti nad 150.000 SIT.
10. Težave z usklajevanjem časa med gospodinjskimi in službenimi obveznostmi bodo ekspeditivno in sodobno rešene: najela bom vsestransko spretnega hišnega pomčnika.
11. V času zime se bom odpravila na vsaj 1-mesečno potovanje v južne kraje, kjer bom uživala ne samo v odsotnosti zime, ampak tudi televizije, radia, računalnika...Pravzaprav brez človeških stikov, ker me ljudje blazno utrujajo.
12. Poiskala bom sponzorja za par manjših JNR (joške-nos-rit) korekcijskih posegov, kar med mojimi številnimi - bolj ali manj dejavnimi - oboževalci ne bo pretežko.
13. Sklenila bom zajetno predporočno pogodbo z najboljšim ponudnikom ter se pametno (beri: ekonomsko perspektvino) poročila.
14. Prenehala bom uporabljati kontracepcije, bolj redno bom hodila k spovedi in k maši ter pri tem vedno oblekla nove svilene spodnje hlačke (če bo zelo hladno, se bom pregrešila z bombažnimi) pod elegantno dolgo krilo iz kašmirja ali najboljše volne.
15. Živela bom srečno, zadovoljno, navzven in navznoter izpopolnjeno in brez stresa do naslednjih novoletnih zaobljub.



Ps: seveda je vse skupaj šala. Neokusna in "rahlo" čez rob kot je npr. kič, ki nas bombandira iz trgovin. Ali ideje naših politikov o uzakonjenem in legitimnem manipuliranju z ženskim telesom ter življenjem. Ali dogajane z Romi, zaradi katerega se nam smeji vsa Evropa. A bolje (in očitno lažje) se je delati nor in kotaliti buče - kot to uspeva našim politikom -, kot pa konstruktivno prispevati k naši družbi. Tako da o konstruktivnosti, manipulacijah, serijski zabitosti in ostalih lepotah našega družbenega dogajanja kdaj drugič. Danes pa si ga privoščite. Če ne kozarčka rujnega, pa vsaj mačkasto mehek sredin večer z ljubeznijo pod desno ramo. :)Cheers!

What's up, doc?

Saj ne, da bi bila posebej zabavno/otročje/nagajivo razpoložena. Niti se nisem med vikendom pretirano družila z najinimi nečaki in/ali gledala risank. Striček Bugs Bunny mi je pač šinil v glavo, ko sem izbirala med običajnimi naslovi današnjega bloga. Recimo Nov letni čas, iste (sive) misli. Ali preprosto po Shalespearu Spati, spati...nemara sanjati? A je "what's up, doc'" nekako bolj optimistično. Zavede človeka, da bo v nadaljevanju prebral kaj zabavnega in lahkotnega. In včasih je dobro, če človek zveni optimisitčno ter zabavno-lahkotno, četudi je optimističen zven (samo)prevara. Kajti če si človek kot mantro ponavlja, da je vse OK in lepo in rožnato, potem se to slej ko prej zgodi (a ne?).
Torej: kaj dogaja?
Nič pretresljivega.
Stvari niso tako črne in/ali depresivne, kot morda zvenijo (oz. kot zvenim jaz). Res ne. Daleč od tega. Le občasno se od nekod vame priplazi neprijetno razvlečen občutek, da sem nekako odveč. Tukaj na tem svetu. Da bi nekako zlahka shajal brez mene (in obratno). Svet, seveda. Malodušje, ki se je prikradlo s pozabljeno meglo? Verjetno. Utrujenost od vsega, kar je narobe, ko je tako malo potrebno, da bi bilo prav.... Očitno jing-jang principi delujejo zmeraj. Kot pravi naša Biserna: "Vesolje je popolno." Vedno bolj se mi dozdeva, da ima prav. Ko je na enem področju vse ok (in več kot to), se drugo prevesi na nasprotno stran tehtnice. In tako se gor-dol ziba naše življenje ter mi z njim in včasih od zibanja dobimo morsko bolezen, ker je zibanje tako lahkotno, da tega pravočasno ne opazimo.

Kakor koli - s Klaro je vse OK (česar sem vesela in obenem za to hvaležna). Moj običajni urnik je zaradi nadomeščanj malce bolj neobičajen, čeprav šele zdaj "normalen" in komaj čakam, da nekoč dočakam svoj tak urnik. Nič OPB-ja, nič popoldanskih "dežurstev". Čeprav sem trenutno v fazi dvomov o svoji poklicni poklicanosti. Poleg vsega lepega, kar prinaša učiteljski poklic, je tudi veliko (vedno več) manj lepega. Od nestrpnosti in nasilja do pomanjkanja norm in vrednot ter reševanja medvrstniških konfliktov, zaradi katerih bi človeku bolj pomagala psihološka kot pedagoška izobrazba (terapija?). Če k temu vsemu dodamo predloge in "vizije" raznih strokovnih skupin, ki se ukvarjajo s prihodnostjo našega šolstva, potem se človek res zamisli....

Med vikendom sva po (pre)dolgem času uspela priti do kina. Oz. celo vanj. :) Gledala sva Parfum. Hmmm.... Še vedno menim, da knjiga ni primerna za ekranizacijo. In strinjam se z deklicama, ki sta sedeli za nama ter ob koncu vzdihovali "kak'beden film!", kajti za gledalca, ki ne pozna knjige, zgodbe res hitro umanjka. Ni "akcije" oz. komunikacije, kar človeka potiska v nek čuden položaj. Na poti domov sem razpredala o tem, da ima pisanje veliko prednost pred filmom. Epska pripovedna širina je dosti bolj primerna za prikaz človekovih notranjih stanj, njegovih razmišljanj, vrednotenj, sodb. Težko je na filmu brez besed prikazati Grenouillov gnus na eni ter stisko na drugi strani. Knjigo navkljub rahlo temačni in tesnobni zgodbi (a mojstrsko napisani) priporočam, film pa lahko mirne duše izpustite. Čeprav pa sem nekaj koristnega od filma le potegnila: idejo za mojo novo barvo las. Pa ne Grenouillovih, ampak Laurinih. :))) Pogajanja že tečejo.

Dokler razmišljam o novi barvi las, svet vendarle še ni tako črn (si mislim :)). Čeprav o absurdnosti tovrstnega zaključka na tem mestu ne bi. :)

ps: moji dragi blogo-znanci: berem vas vse po spisku, a sem premalo motivirana (beri: prelena, kar je btw hudo nalezljiva bolezen mojih učencev), da bi pisala komentarje. Se bom poboljšala, obljubim. Vsaj pred konferenco, če prej ne. :))

Če ...

Če bi danes bil zadnji dan mojega življenja, po čem bi si ga zapomnila?

Po gneči na cesti? Po nestrpnežu v trgovini na blagajni za mano? Po ženici, ki je nadvse goreče žugala veliki sliki enega mariborskih županskih kandtidatov? Po novi-stari položnici, ki me je zjutraj čakala med kupom reklam? Po opranem perilu, pospravljaju omare, kuhanju večerje? Po prahu, ki se je nabral po kotih stanovanja od prejšnjega petka?
Ali bi si ga zapomnila po zgodnjem jutranjem soncu; po slani v kotanji pred hišo, v kateri običajno počivajo srne? Po obisku mame? Po Tjaževem klicu (ker se spomni name)? Po prihodu domov, na toplo, kjer me zmeraj objame občutek domačnosti in pripadnosti?

Kaj vse v življenju jemljemo samoumevno? S čim vse zapravljamo svojo energijo in čas, ne zavedajoč se, da nič, prav nič ni samoumevno. Da je sleherni dan našega obstoja resnično darilo, toliko bolj dragoceno, ko smo zdravi in nam nič ne manjka. Ko nimamo pravih skrbi, razen vsakdanjega bolj ali manj po(ne)srečenega življenja. Da nam je razkošje tovrstne brezskrbnosti lahko v trenutku odvzeto. Brez pojasnil in brez razloga...

Moje misli so danes žalostno-vesele. Žalostne, ker odhaja K. na operacijo. Ker vem, da jo skrbi. Ker je nepravično (kdaj pa je bolezen sploh pravična?!?). Ker se slabe stvari vedno dogajajo dobrim ljudem in ni je stvari, ki bi jo človek lahko ukrenil proti temu. Ker se zato počutim tako prekleto nemočna. In ker se zavedam, da je veliko več kot kolegica. Je prijateljica, za katero me skrbi.
A sem tudi vesela. Bolje rečeno hvaležna. Za brezpotresno/pretresno življenje. Za zdravje. Za ljubezen. Za umirjenost, ki me včasih tako radodarno preplavi. Za zavedanje, da nič ni samoumevno in da je tako lepo živeti. Preprosto to: živeti. Dihati barve in občutke; čutiti sonce in veter in ljubezen in ljudi; slišati ptice in mozaik glasov in glasbo; videti ples listja v vetru, ratzrgane oblake na nebu in najslajše nasmehe na svetu; vpijati hlad in toplino in bližino. Veliko bližine...

Zato danes ena takšna nedeklarativna, neartikulirana in navznoter brezbesedna meditacija. Molitev na dnu srca. Za zahvalo. In za (za)upanje. Da bo vse v redu. Ker drugačne enostavno ne sme biti.

Murphy or what?!

Danes popoldne.
Ker sem običajno zmeraj, ko kamor koli grem, prehitra (in poseldično seveda čaaaaaakam), se za spremembo odločim, da grem od doma točno. Ker je od doma (prejšnja adresa) do mesta približno 10 km, v dobri in naivni veri verjamem, da je pol urce dovolj. Z vkalkuliranimi semaforji vred. Ampak .... Saj je itak jasno, kaj sledi, ne? Povsod rdeča. Dosledno. Povsod (prav tako dosledno) pred mano nekdo, ki se mu za razliko od mene nikamor ne mudi oz. mu nikjer ni potrebno biti ob določeni uri. Semaforji in folk, ki se deva, torej. OK; preostane bližnjica. Ampak .... tudi tam je po novem semafor, ker je cesta razkopana. In spet čakam. Ura je že 16.40 - ob 16. 45 naj bi že sedela na svoji naj-ta-ljubšejši lokaciji: na zobozdravniškem stolu. Čeprav na tem mestu zahvala mojemu zobozdravniku, ki me je s svojimi (khm) strokovnimi prijemi pozdravil straha pred njim. Zobozdravnikom, namreč. :))
No; ker sem 5 minut pred naročeno uro še vedno vsa živčna (in čisto majčkeno vseeno pod stresom) v avtu, namesto v čakalnici, izgledam in izvenim približno tako Mumbly (če se ga slučajno spomnite). :)



Vsaj upam, da bo parking prost in da bo sprejem gotov 1-2-3. Wrong again! Parking na čist običajen dan in ob uri, ki tega ne sugerira, poln. Z enim mestom zame. Vsaj to. A na sprejemu zmedena in rahlo živčna "teta", ki ni kos koloni pred svojim okencem. Ura je seveda mimo mojega naročila in momljajoča v stilu godrnjača (glej sliko zgoraj) ter vdana v usodo pričakujem, da me bo kdo prehitel in bom čakala do bog ve kdaj, čeprav se mi mudi na naslednji "date". Ampak - čudeži se dogajajo: ravno ko mi "teta" s pretiranim make upom za sprejemnim okencem vrača kartico, zaslišim sestrin blagodejni glas, ki me kliče po zvočniku. Navsezadnje le nisem (pre)pozna!
Čez slabe pol ure nasmejana že odfrčim iz ordinacije in na parking - ki se je seveda vmes spraznil. In glej ga, zlomka! Na poti OD zobozdravnika so vsi semaforji (ampak res VSI, prisežem!) zeleni! In po radiu same lepe pesmi. Tako da obsedim pred trgovino v avtu z muziko na ful in ljudje, ki hodijo mimo, verjetno mislijo, da se mi je čist scufalo. Ampak mi je vseeno - in to popolnoma brez analgetikov! :) Drugi "date" pade v vodo in doma sem (očitno) sumljivo hitro. Ravno dovolj, da izkoristim večer za kakšno oslarijo (poleg bloga, seveda). :)

Nasilje

Sem toleranten človek. Do vsega, razen do netolerance in - nasilja. V vseh oblikah in razsežnostih. Verjetno iz tega sledi, da ne maram grozljivk. Takih nasilnih. Grafično krvavih. Izjema je kak dobri stari Hitchcock ali absolutne fantazije, v katerih strašijo vampirji in volkodlaki ter duhci vseh sort. Ampak tele novodobne pacarije - adijo, pamet! V petek je bila na enem od naših programov grozljivka, ki si res zasluži to ime: Teksaški pokol z motorko. Kolikor sem prebrala, so film posneli po "resničnih dogodkih". Nisem ga gledala prav dolgo, ampak sem po hitrem postopku zadevo "skenslala" že na začetku prvega nasilnega prizora. Zakaj? Če gre za fikcijo, se mi vedno (ampak res vedno) poraja vprašanje: kaj se podi po glavi scenarista, ki se lahko domisli tako sprevrženih, ogabnih in nizkotnih načinov mučenja ter pohabljanja ljudi?!? Ali mora človek za to študirati ali na ta način sprošča svoje latentne morilske fantazije? In če je "based on a true story", v čem je poanta? V inspiraciji morebitnih psihopatov, ki potem želijo biti podobni likom iz filmov; ki iščejo pozornost in slavo na bolne načine? Ker didaktične/psihološke/moralne note v teh filmih pri najboljši volji ne zasledim. Tega res ne razumem. Grozljivk, ki polnijo blagajne s čim bolj verističnim prikazom mučenj in ubijanj s čim več krikov ter krvi. Kot ne razumem ljudi, ki si tovrstne filme (po možnosti z veseljem) ogledujejo. Na prste lahko preštejem filme tega žanra, ki sem jih gledala v zadnjem času in nasploh. V zadnjem času je bil takole "impresiven" recimo Žaga - že v uvodni prizor sem se tako vživela, da me je film odbil za dobra dva meseca, preden sem DVD-ju (na večinoma 2-kratni hitrosti predvajanja) vseeno dovolila, da mi je pokazal to zadevo. Ker sem hotela videti, kaj je tako "posebnega" na tem filmu. Če je kje kakšno bistvo, ki sem ga morda zaradi zgroženosti nad zgodbo filma spregledala. A ga ni. Vsaj zame ne. Samo čim več ubijanja, nasilja, krvi. Podobni občutki so me obhajali ob Hostlu, ki sem ga gledala samo do prihoda mladeničev v hotel, nato pa samo preskakovala prizore in živčna ter jezna čakala, da bo že konec.

Mogoče se samo preveč vživim v film. Mogoče ne razumem bistva žanra, ki ga ne znam dojemati na pravi način. A prepričana sem, da s produciranjem in trženjem tovrstnih filmov, ki jih gledajo v veliki meri najstniki, ne njim in ne sebi ne delamo nikakršne usluge. Ker je nasilja že tako preveč. In čeprav bo kdo trdil drugače, sem osebno prepričana, da nasilni in krvavi filmi ter spremljajoče računalniške igre v otrocih in najstnikih povečujejo agresijo, obenem pa jo prikazuejejo kot nekaj "kulsekga", malo "odštekanega", a še vedno sprejemljivega.

Nam je tega res treba v svetu, kjer so že povprečne dnevne novice zadostna grozljivka, če jih poslušaš/gledaš s kančkom empatije?

Krompir in druge priloge

Imeti krompir pomeni imeti srečo. Imeti krompirjeve počitnice pomeni dvojno srečo. :) Ali pa vsaj veselje. Ves teden poležavanja do osme ali preko, potepanje, branje, še malo potepanja - skratka uživancija. Čeprav - da ne bi kdo mislil, da so te počitnice zastonjkarske - čakata nas dve delovni soboti, da nadoknadimo četrtek in petek, ampak danes in jutri smo vseeno doma.

V soboto sva po doooooooolgem času uspela priti do Senovega. Pa nisva šla na obisk k Rebeki Dremelj, ki je tudi od tam. :) Po poti sva se ustavila (čisto nenačrtovano, a take stranpoti so itak najboljše) v Podsredi in po najini dobri stari navadi šele tam ugotvoila, prevzeta nad razgledom z gradu ter prijazno urejenostjo le-tega in njegove okolice, da bi bilo mogoče dobro, če bi kdaj vzela s sabo fotoaparat. Sicer je po drugi strani mogoče tako še boljše - ne samo, da imava izgovor, da kraje, ki se izmuznejo mimo objektiva, obiščeva še enkrat; bolj sva v trenutku, ki ga doživljava. Grad v Podsredi vsekakor priporočam za kakšen bolj easy izletek v lepem vremenu.
Večer je je povozil popoldan in ko sva se vračala domov, so že vladale nočne ure.
V nedeljo se je moja vloga malo obrnila - iz gostje sem se prelevila v gostiteljico. Zadnje čase ugotavljam, da to sila rada počnem. Gostim priajtelje in sorodnike. Tako sem krstila wok in zganjala amatersko slaščičarko. Od dobrega kosila ni ostalo nič, niti dokaznega gradiva v obkliki slik ne, ker sta se najina (moj in Perin) navdušena fotografa po kosilu spomnila, da bi mogoče lahko kaj pofotkala. :) V ponedeljek sva se spet potepala, v torek uživala doma in izrezovala bučo. :) Sicer je bila ena sama, a letos doma ni zrasla nobena, kupovati se mi jih ni zdelo smiselno, tako da sem eno dobila od sosede.

V sredo sva bila pri mojih. Seveda ni manjkal obisk pokopališča. Občutki? Mešani. Vem, da se marsikdo zmrduje nad trivializacijo tega praznika; da ljudje prehitevajo drug drugega v kritiziranju komercializacije in snobovstva, ki sta vse bolj značilna za ta dan. In ko sem tako brala zapise na blogih v zvezi s prvim novembrom in vse silne kritike, sem nehote prišla do vprašanja: kdo je potem tisti, ki se hodi na pokopališče ozirati po drugih in razstavljati sebe? Če s(m)o vsi tako kritični in vzvišeni nad običajno ritualizacijo praznika? Opzazila sem, da je bilo na pokopališču veliko, ne - ogromno ljudi. Opazila sem, da so nekateri nosili takšno in drugačno cvetje ter drugo okrasje samih sebe. A kaj imam s tem jaz in moj spomin na umrle? Tovrstni semenj ničevosti me ne gane. Zato sem šla na pokopališče in z njega s povsem enakim občutkom kot zmeraj.
Po sredinem mrzlem in mokrem obisku pokopališča sva se pred dežjem skrila pod koc pred televizijo in si privoščila Casablanco. Zakaj ne snemajo več takih filmov? Čeprav .... Ko sem ga gledala prvič, mi je bilo tisto slovo na koncu bolj žalostno. But: "We'll always have Paris."

Včeraj sem bila nadomestna mama in ves dan smo se imeli z malima (malima? Ina letos končuje OŠ, Kevina še ni bilo na svetu, ko sva se z Bojčem spoznala) smrkavcema prav fajn. Več kot fajn. Tako da sem proti večeru že pomislila, da je tole že sumljivo - skoraj teden dni brez stresa, skrbi, sekiranja... In res: me pokliče kolegica, da je nek izvid vseeno zaskrbljujoč. Da bo treba na poseg. Potem še izvem nekaj cvet iz ostanka našega družinskega albuma in slika je popolna. Nehote se potem vprašam: kako se lahko človek distancira od stvari, ki ga bolijo, skrbijo in na katere povrh ne more vplivati? Life's a bicth and that's a fackt, ampak kako živeti s tem, če je človek tako klinčevo prekomerno butast kot jaz, da se sekira zaradi stvari, ki jih ne more spremeniti, je pa druga stvar.
Da ne kotalim dalje buč po ubogem blogecu (ki bo btw dobil drugo ime: psihoze in nervoze neke ženskice): evo, takšno smo imeli letos:

Jesenska rapsodija

Nad mestom se komaj trga plašč nočne črnine in zvezde le počasi izginjajo pred oranžnim svetlikanjem na vzhodu. Mačkasto jutro s hladno sapo na ustnicah odpira oči. Cesta zavije iz mesta med pisana drevesa, med prve odpadle liste, med posrebrene pajčevinaste nitke na zeleni, z rosnimi kapljicami obloženi travi. V gozdu je mrak; sanjast mrak. Megla se vleče med debli kot počasen dim iz pipe nevidnega gospodarja gozdov in tišina zveni kot v spanju. Nekje visoko nad meglo ptice slutijo nebo in sonce ter jima predrzno-razigrano požvižgavajo. Nasmehnem se njihovemu optimizmu in potiho zabrundam nekaj podobnega pesmi. Na majhni čistini med drevesi se odpre pogled na dolino: meglice kot raztrgani kosmi vate visijo s hišnih streh. Sonček se kobaca skozi sivkasto kopreno megle, rose in tovarniškega dima. Sivina meglenega jutra vse bolj izginja pred razlivajočimi se barvami jesenskega dne. Cesta še kar polaga predme leve in desne ovinke – kot da nima konca. Za ovinkom št. 115 se pred mano razmahne neverjeten razgled: nad mano ožarčeni, bleščeči, zmagovito zeleni in pokončni vrhovi smrek, pod mano belo morje puhaste megle, ki jo tu in tam prebadajo najvišji vrhovi dreves. Spojitev dveh svetov: sanjskega, potopljenega globoko pod meglo, in resničnega, jasnega ter hladnega z neskončnim obokom nebesne modrine nad sabo. Tam spodaj, pod tisto meglo, je krama minulih dni; so misli, ki utrujajo in so solze, ki padajo v prazno. Nekje tam spodaj dremljejo spomini in dremlje misel nanj, ki je bil (ali pa tudi ne) in je zdaj manj kot tujec. Nasmehnem se svoji tesnobi ("nikoli več..." in te stvari) in se ozrem med drevesa, kjer me pričaka najlepša slika letošnje jeseni. Sonce se je pritihotapilo za hrbet visokorasli in košati smreki: kot bi nežen ljubimec svoje dolge zlate prste vpletel skozi lase svoje ljubljene in ustvaril okoli nje veličastno avreolo rumeno-bele svetlobe. Skozi prav vsako smrekovo vejo prodira pramen svetlobe in ustvarja neverjetno podobo čiste lepote, naključno odkrite, tako krhke, preproste in edinstvene; tako prodorne, da šine naravnost v moj spomin in se vanj zapiše za vedno...

Nekatere podobe, misli in čustva se ne spremenijajo prav veliko. Ali pa le mi nekje globoko pod kožo ostanemo enaki. Kot takšna jutranja impresija, ki me je odznotraj pobarvala že pred 3 leti (od takrat zapis). Jesen je podobno milostna kot takrat. Občutki za spoznanje bolj pogreznjeni v meglo, a kristalno jasni na drugi strani. Predvsem en je tak. Skoraj oprijemljiv: še sem tu. Jaz. Takšna, kot sem brez meglic in tančic, za katere bi se skrila. Brez zrcal, ki mi kažejo zlagan obraz, skrojen, da ugodi drugim. Brez primerjav, ki me terjajo v (samo)dvome. Vsako jesen dozori v meni nov plod in se skotrlja naravnost pred zenico levega očesa ter čaka, da ga opazim. Letos je bil drobcen želod. S spoznanjem, da se ne grem več. Igre, kako biti drugačna. Boljša. Bolj všečna. Kako se spremeniti in postati nekdo, ki ne bi poznal sinusoidnega drsenja po rezilu občutkov in iskanj, sanj in hrepenenj, strahov in upanja, vere v ljudi in razočaranja nad njimi.

No more hidding for me ...

Ha-ha-ha-happines

Že odkar sem pred časom ponovno gledala Vanilla sky, se mi je nekam pod povrhnjico možganov zapičilo vprašanje iz filma in me provociralo, da si odgovorim: »What's happines for you, David?« What's happines for me? Ali boljše – kje je sreča? V življenju ali v sanjah? Vprašanje iz filma. Če utopično verjamemo v sporočilnost hollywoodskih filmov, recimo da vprašanje za vse nas. Kaj je sreča danes, ko smo na vsakem koraku zbmobardirani z drugačnim modelom sreče? Vsak je različen od prejšnjega in vsak je bolj mikaven od predhodnega. Srečni bomo, ko bomo uspešni. Uspešni bomo, ko bomo srečni. In srečni bomo, ko bomo imeli vse. Ko bomo živeli sanje, ne sanjali življenja. Niti slučajno ne, ko bomo živeli brez sanj. Ampak, če živimo življenje, ki je uresničenje sanj, o čem potem še sanjamo? In če sanjamo naprej, ali kdaj sploh živimo sanje? Ali sanjamo vedno druge sanje in potem delamo vse, da dosegamo nekaj, kar se nam v trenutku, ko se temu približamo, spet spremeni v nekaj drugega, novega, lepšega? In če res živimo sanje, kaj se zgodi, ko se zbudimo? Ali pa se nikoli zares ne zbudimo, ampak samo zamenjamo ene sanje z drugimi? In kdaj potem zares živimo? Življenje kot sanje. Življenje iz sanj. Sanje kot življenje. Življenje v sanjah. Nešteto permutacij nekega modela. In enoznačnega odgovora verjetno ni. Zato na koncu tisti korak čez rob. Premagati strah pred višino in brez padala pristati sredi življenja. Ampak kdo potrebuje življenje, če lahko v sanjah leti?

Po drugi strani pa ima (tako sem slišala v zadnji dneh, ko je bil tudi dan duševnega zdravja), sreča dosti manj filozofske razsežnosti in je precej bolj enostavna zadevščina. Izvira iz bližine ljudi. Iz bližine s samimi seboj. Srečni smo, ko nas obkrožajo ljudje, ki jih imamo radi - ter seveda obratno. Ko delamo tisto, kar nas veseli in ko mimogrede uspemo ob poti ugledati rože, ki poganjajo med razpokami na pločniku. Ko nas še preseneti jutranja zarja, ki brizga čez nebo, ko se nanj kobaca sonce. Ko cenimo drobne stvari (recimo kak nepričakovan mail :)). In seveda smo srečni (ali vsaj zelo zadovoljni), ko se sproščajo endorfini. Pa ne bi zdaj o kemiji ali o čokoladi, ki jih lahko sprostita. Tudi ne o seksu, ki ima menda podoben učinek. Endorfini se spreščajo tudi pri telovadbi. Če slučajno niste vedeli. In radosti telovadbe sem lastnoročno(-nožno) odkrila po dolgem času tudi sama (tega zagotovo niste vedeli). No, in ko sem se v minulih dneh tako 100% angažirano lotila telovadbe, sem padla v tiste tipične faze, ki jih pozna vsak ammater. Za razliko od profijev, ki nekatere faze gladko preskočijo (katere, ugotovite sami). Prva faza je zamisel ("dobro bi bilo kaj napraviti proti gravitaciji, ki vleče določene dele moje anatomije v neželeno smer"). Drugo je namera ("s tistim nekaj bom začela kar danes, da si slučajno ne premislim in za prvič bo dovolj pol ure; 30 drobcenih minutk"). Sledi odločitev (muz'ko do stopnje še sprejemljivega, zaloge vode, brisačko, uteži - vse je pripravljeno). Izvedba: po uvodnem razgibavanju in natančnemu ogledovanju ure, da ne bi potem slučajno predolgo potegnila, sledi prvih par minutk. Občutki osvobajajoči, skoraj ekstatični (edorfini delujejo); prevzema me ponos, da končno nekaj delam zase. Za zdravje. Ful razturam. Pravi profi :). Energija in moč se vračata, čeprav obenem kopnita. Ampak potem pogledam na uro in ... Pismo: a nisem že ful doooooost naredila, minile so pa komaj 3 minute?!?! Nadaljevanje mineva nekako v tem tempu; veselje/navdušenje : razočaranje, da še ni potekel čas, namenjen telovadbi ...

And the point being?

Da sem:
a) končno zmigala svojo r*t in se odločila, da jo po naravni (ter naporni) poti polepšam;
b) ugotovila, da je sproščanje endorfiniov ob miganju (takšnem in drugačnem ;)) bolj zabavno in koristno kot ob "grešenju" s čokolado;
c) opazila, da športnanje res pomaga pri preganjaju napetosti/slabe volje ter
č) d) in vse ostale točke: da je za srečo (in dobro voljo ter veselje) potrebno malo, a tisto v zadostnih količinah ter z zadosti pozornosti, da nam malenkosti ne uidejo, preden jih sploh opazimo.

:)

Spet....

...je tukaj indijansko poletje. Navdihujoče, prekipevajoče od barv, od vonja po zemlji, kostanjih in gobah. Obetajoče dolge zimske poljube, katerih obrisi se s krili ptic izrisujejo čez nebo. Včasih jeseni nisem marala. Niti jamanj. Vse tiste jutranje meglice, vlaga v zraku, vedno krajši dnevi in zmeraj bolj prisotna nemočna golota narave.... Obet konca, spanja, trohnenja. Ali pa... Bogastvo plodov narave. Sladki sokovi zrelih jabolk pod zobmi. Zakladi pod visečimi bisernimi mrežami pajkov, filigransko stkanimi med krhkimi travnatimi bilkami. Šelestenje krvavo rdečega listja pod nogami v gozdu. In trganje meglic kot dviganje zastora pred vsakodnevno igro časa, ki zmeraj preseneti, četudi kdaj prikaže reprizo.

Kakor koli - jesen sem torej vzljubila. Podobno kot nekatere druge reči, ki sčasoma postanejo neizogibne. Kot so zastoji na cesti, plačevanje davkov, gubice okoli oči, dnevi, ki jih je treba zgolj preživeti in napake, ki jih je najboljše čim prej oprostiti (sebi in drugim). Tako sem recimo sprejela - vzljubila je premočna beseda - nekatere svoje napake. Občasno žalost, ki me brez očitnega vzroka posrka vase, mi otopi misli, čustva, čute in me pahne v neko nepopisno apatijo, ko se zdi, da je ni stvari na svetu, ki bi me spravila v dobro voljo. Ki bi me predramila. Se me dotaknila. Vrgla nazaj v areno življenja. Včash se je enostavneje skriti. Potuhniti nekam na rob pločnika in počakati, da se gneča odvali mimo. Včasih sem strahopetna. Tega ne maram. In priznam samo sebi. Strah me je le sebe. Tega, da se nekega dne zbudim kot popolna konformistka. Da postanem "kot drugi". Da pozabim na svoje sanje. Da se ozrem vase in tam ne najdem ničesar več. Nobenega žara, nobene svetlobe, nobene nežnosti, nobenega otroka, ki se veseli skrivanja za drevesi, nabiranja kostanjev in prebiranja pravljic. Strah, da nisem sama po sebi dovolj močna, bistra, čista, da bi bila drugačna od drugih. Da sem neizpolnjena in nepopolna in zato zmeraj korak stran od sreče. Ampak naj se sliši še tako paradoksalno, najbolj se zavedam sreče takrat, ko jo lovim nekje med ovinki in bližnjicami življenja ter previdno in po kapljicah nizam na biserni pas okoli bokov. Ko jo zmeraj znova izzivam in ji ne dovolim, da za trenutek zaspi.

Znana (in izpeta) je že pesem, zakaj in kako sem začela "blogovat". Manj znano, a verjetno simptomatično je dejstvo, da sem že od vseega začetka upala na vsaj kakšnega bralca in komentar. Navsezadnje vsakdo izmed nas pripoveduje (in živi) svojo zgodbo le zato, da jo lahko z nekom deli, do jo nekdo drug sliši. In (spet paradoks!) ne glede na to, koliko je bil moj čut za samoljubje prizadet, ko ni bilo nobenega komentarja, sem bila po drugi strani prav zadovoljna. Stoječa nekje ob strani sem čakala, da me spregledajo in si lahko oddahnem. In to me je nekje zelo globoko, zelo potiho in perfidno prav po mišje grizljalo. A še zdaleč ne samo pri blogu. Tako je bilo velikokrat. Zakaj in čemu, niti ne vem. A odločila sem se, da se zazrem še globlje vase, v tiste temne kotičke svojega značaja, v katerih gnezdijo pajki negotovosti, ki me vsakega toliko časa zapredejo v svoje strupene mreže, skozi katere ne vidim ne sonca ne barv in ne ljubezni. And that, my dear, would really be a shame. :) Namreč ne videti in čutiti vsega, kar daje življenje. Pa sem do tega veleglobokega spoznanja že prišla kakšnih xy-zapisov nazaj, a očitno je z zadevo podobno kot z nitkanjem zob: ne deluje, če tega ne počneš redno. :)

Takrat ...

Opoldansko sonce z ostrimi škarjami reže pramene svetlobe in jih navpik kot drobne puščice zbada v razbeljeno kožo. Vročina v meglenih oblačkih puhti iz zemlje, asfalt se krči in razteza pod kolesi mimo drvečih avtomobilov. Mozaik glasov pleza čez ograjo pokopališča. Ščebetanje ostarelih ženic v črnini na poti na še en pogreb ali zgolj na vsakodnevnem obisku pokopališča. Vrišč otrok na poti iz šole. Zadržan pozdrav znancev, ki sta nekoč bila prijatelja. Speljevanje in zaviranje avtomobilskih koles, vedno na lovu za časom ali na begu pred njim. Razbijanje iz zvočnikov v avtu razgretega mladca, ki se v svoji neukročeni mladosti počuti nedotakljivega. Nepremagljivega. Nesmrtnega. Resni obrazi stojijo ob vratih mrliške vežice, s pogledi uperjenimi nekam za obzorje. Razmišljajo o življenju, ki ga več ni ali o pravilnosti vremenske napovedi? Iz migotajočega ozadja se izlušči duhovnik. Zajeten mlad moški, še fant pravzaprav, z modnimi sončnimi očali in večno zardelimi lici. Priložnosti primerno resno prebere ustrezne odlomke iz svetega pisma. Nekdo zadrhti, nekdo drug si diskretno obriše nos in spet nekdo tretji v zadregi nehote z nogo podrsava po belem pesku. Pogledi z rdečo obrobo se izmikajo drugim takšnim pogledom. Pevci se pripravljajo, da kdo ve kolikič zapojejo pesem v slovo neznancu. Kupčku pepela, v katerega so izgorele vse sanje, ljubezni, strahovi, zmage in porazi, upi in razočaranja, vsa neznatna veličina človeka, ki je z enim samim (nenapovedanim) obiskom bele gospe postal spomin. S pogledom drsim čez prisotne in tesnoba stiska moje srce, da nemo joka navznoter: kdo od nas bo naslednji? Od koga se bom morala (še) posloviti? Zakaj je vsako življenje napoved smrti in vsako srečanje napoved slovesa? Že rahlo odcveteli cvetovi španskega bezga nemo kimajo v vetru in z modrino neba med raztrganimi oblaki šepetajo himno o nepremagljivi, vedno znova porajajoči se moči življenja. Šepetajo, da smrti ni. Da je smrt nemočna igra teme, beden poskus usode razdvojiti poti ljudi, ki jih povezuje ljubezen. In vem: dokler človek živi v ljubečem spominu ljudi, smrti res ni. Večno je edino življenje, obžarjeno z darilom ljubezni. Svetlolasa deklica v roza oblekci skaklja po pločniku pred mamico, ki v vozičku potiska še drugega otročka. Pred prehodom za pešce jim ustavim in deklica mi pomaha. Veselje se ji iskri v očkah in mi pritrjuje: smrti ni…..

Danes ...

... potem ko je smrt s svojim hladnim poljubom že popeljala s seboj nekoga iz moje družine; potem ko sva se sila prepričljivo spogledovali tudi midve, jo pričakujem s strahospoštovanjem. Ne toliko svoje (mogoče zato, ker se še zmeraj zdi tako abstraktna?) kot smrt bližnjih. Smrt kot zadnji, dokončni počitek. Pretok energije v neko drugo energijo. Sestop z brzovlaka vrvenja, hitenja, minevanja trenutkov, ki so nam dani. Ki znajo biti ob šumenju jesenskih barv na listju, tihem škrebljanju mišjih nožic po gozdni podrasti in razlivajoči se baržunasto škrlatni zarji na nebu do vrha in preko napolnjeni z lepoto, izpolnjeni z mirom in s spokojnostjo, pijani od ljubezni in zazibani v večerne sapice s prvinsko srečo. Podarjeni in blagoslovjeni s pozabo, da so minljivi. Tako kot mi. Mogoče je trenutek, ko se zavemo minljivosti, tisti, v katerih se v nas zganejo prastare, brez začetka in konca tekoče zibelke življenja, ki so ustvarjene zato, da jih napolnimo. Z novim življenjem. Z novimi malimi sanjami in željami in upi...

A pravzaprav nisem hotela pisati o tem. O novem življenju. Ampak o tistem, ki je že tukaj. Katerega gospodarji in lastniki smo mi sami. Katerega vsebina je odvisna od nas samih. Ne glede na to, s čim ga zastruplajjo drugi. Vzrok, da toliko časa moj blog ni dobil nobenega novega pripisa/vpisa, je prav v tem: v zastrupljanju mojih misli in poslednični detoksinaciji. Zastrupljanje opravijo drugi, ostalo je moja naloga. Včasih imamo ljudje smešne predstave o tem, kaj bi/bo zares spremenilo naša življenja. Če ne bi bilo tega in tega, bi bilo vse drugače. Pa bi res bilo? Kaj pa če se izkaže, da tisti/tisto ni imelo tolikšne vloge, ampak smo sami tisti, ki si grenimo življenja? Ki smo ujeti v zmeraj enake miselne vzorce, čustvene odzive, predstave in predsodke? Vem, da ta del bloga ne sodi k uvodnemu, ampak po dolgem času popuščajo spone v meni, ki so me vlekle nekam v preteklost ter prav v prej omenjene miselne konstrukte. Očitno ima preteklost močan vpliv na nas in brez zavestenga obračuna z njo ne izgine iz našega življenja, ne glede na to, koliko si to želimo. Zakaj razpredanje o vsem tem? Ker vidim, da vse to deluje in učinkuje okoli mene (in posredno name). Da meni sicer ljubi ljudje ne znajo, ne zmorejo (nočejo?!) narediti premika iz mrtve točke preteklosti, na kateri je vzklia zamera, nesporazum, jeza ali kaj četrtega, kar kot nevidna rja navznoter razžira naše odnose. Včasih tako zelo, da od tega zbolim. Dobesedno. Ker me omejenost utruja in boli in duši. Ker me ozkosrčnost zadeva naravnost v srčiko mojega bitja. Na srečo ne v najinem odnosu, ampak "le" v moji družini - kolikor je je še ostalo. Pa vem, da ne morem "razsvetliti" drugih. Ne morem spremeniti njihovih predstav in vzorcev delovanja ter mišljenja. In vem, da posledično nič od naštetega ni moj problem. Le da je to zavedanje, da nekaj ni moj problem, težko prevesti v srcu in razumu razumljivo govorico.

Očitno me čaka še veliko učenja - takšnega in drugačnega - da bodo tiste nevidne niti, ki me zadržujejo nekje daleč zadaj, popustile in bom prosto usidrana le v "tukaj in zdaj". Do takrat pa - grem za začetek na sonce, v gozd, med moje večne prijateljice smreke, da me s svojim nežnim mrmranjem potolažijo bolj, kot me znajo ljudje.

Ločenost

... od mojega meni sicer tako ljubega blogovanja je tokrat posledica delovanja višjih sil (glej sliko) in ne mojega testiranja lastne vzdržnosti od bolj ali manj (ne)umnega javnega modrovanja. Dnevi v pozno poletnih pastelih se trgajo pred mojimi očmi kot jutranje biserne meglice med tankimi prsti krvavečih dreves in skupaj z vranjimi kriki padajo na zemljo kot zrela jabolka v opustelem sadovnjaku minulega poletja. V kokonu pod mojo levo trelalnico se iz zapredkov izvijajajo nove besede, misli in čustva ter potrpežljivo čakajo na čas zorenja. Do takrat pa ...
Skačem iz ene obveznosti v drugo, si nalagam več, kot zmorem (ali pa s tem zgolj prestavljam meje svoje vzdržljivosti navzgor?), skušam slediti otroku v sebi in si vzeti čas zase ter drage ljudi (a vsi, žal, še niso prišli na vrsto) ter izgledati čim manj podobna mucki na sliki. Kar konkretno pomeni, da visim nekje med pripravo in popravo šolskih, med organizacijo in izvedbo eksurzij, med pomočjo na obeh naslovih, kupom administracije v šoli, inštrukcijami&co. Boring, skratka. In za kanček bolj časo-žerno, kot se tega spominjam od lani. A se kljub vsemu ne pritožujem. Nalašč se ne. Ker sem opazila prvi jesenski list, ki mi je padel pred noge (in ga, vraževerna, kot sem, pobrala ter vrgla skozi okno, upajoč, da mi tokrat vendarle uresniči željo). Ker sem poskrkala rubinasto barvo z listja ob cesti in v lase ujela zlato s čebeljih kril. Ker sem v nocojšnjem toplem večeru ujela dotik z morja. Ker pod zavetjem znanega in varnega še vedno najdem obete neodkritega in svežega. Ker brez fige v srcu čutim ljubezen, ki domuje v njem. Srcu, namreč. Tudi za tiste, ki jih več ne domujejo v njem.

Stress or no stress, I'm still alive and kickin'! :))

Fetiši(sti)

Vsakdo izmed nas ima vsaj en fetiš. Bolj ali manj očiten, bolj ali manj zdrav in družbeno sprejemljiv. Hedonisti jih imamo najbrž več. In najbrž so ti fetiši manj nevarni od tistih prikritih. Čeprav se lahko odkriti hitro prelevijo v skrite ali pa se slednji transformirajo v nekaj drugega, bolj sprejemljivega. Tako recimo ne poznam nikogar, ki bi imel sredi dnevne sobe oltarček, posvečen čaščenju Eurocarda /American Expresa ali drugih zapeljivih sredstev nudenja užitkov, a poznam veliko takih, ki počno prav to - častijo denar oz. vse tisto, kar si lahko z njim privoščijo. Kar nudi ugodje. Udobje. Užitke (ne)seksualne narave. Nekaj, kar je na meji med zasvojenostjo in fetišizmom. Ob čemer je vprašanje, kaj je (bilo) prej - fetiš ali zasvojenot z njim? Oz. ali je lahko neka stvar fetiš, če z njo nisi zasvojen? Hm ...

Sama sem neozdravljiv fetišist. Brez želje po ozdravitvi, ker sem neskromno in popolnoma egoistično ter zmotno (?) prepričana, da so moji fetiši neškodljivi. Ker niso povezani z materialnimi ali s kemičnimi substancami. Vsaj ne v večji meri. :) Čeprav povsem neoporečni moji izviri užitkov tudi niso. Zlasti ne tisti seksualne narave. Pa to ne pomeni nujno, da imam doma pod posteljo škatlo z bičem in lisicami niti da v popoldanskih uricah nudim inštrukcije posebne sorte. A ne pomeni niti, da česa vsaj delno spotakljivega kdaj ne počnem. Vendar zato ne trpinčim sebe niti drugih. Kot se to zna zgoditi, če človek podleže kateremu manj zdravemu fetišu. Takemu, da zaradi njega trpi/razpade družina. Recimo (hipotetično seveda), da človek po določenem času skupnega življenja izve, da ima njegov partner nek "bolan" fetiš. Bolan v navednicah zato, ker nisem klinični psiholog in je ocena nezdravosti fetišizma zgolj moja subjektivna ocena. A recimo. Recimo, da zalotiš punco/fanta/moža/ženo, da gleda pornografski material in raje masturbira kot seksa. Nič takega? Gremo še dalje. Recimo, da so na tistem materialu točno določene prakse/podobe/dejavnosti, zaradi katerih ti postane jasno, da je človek res fetišist. Ne več tak neškodljiv, kot sem sama in kot nas je večina, ampak pravi neozdravljiv fetišist, ki zaradi svoje fiksacije ne zmore več normalnega odnosa s partnerjem. Obseden recimo s starimi/mladimi/debelimi/podhranjenimi/črnimi/kitajskimi/transseksualnimi/?-kakšnimi
objekti poželenja. Namerno sem jih pomešala, ker so pač naše meje sprejemljivega različne. A gre vsekakor za nekaj "težkega", ne zgolj preferenco brunetk pred blondikami. Na prvi pogled se zdi, da ni problema. Pač rečeš "hvala lepa" in nasvidenje. A recimo (še vedno hipotetično), da imata parnterja že otroke, skupen kredit in sicer povsem "znosno" življenje. Je potem še zmeraj vse tako enostavno?

Primer seveda ni izmišljen. Ali hipotetičen. Je ena izmed zgodb, ki se začenjajo "bilo je kot v pravljici" in se končajo nekje mnogo prej kot "in živela sta srečno do konca svojih dni". Le da se zgodba konča vsebinsko, formalno pa še zdaleč ne. Zgodba (v tem primeru farsa) še traja. Z razpokami navznoter, z zlagano zadovoljnostjo in poteptanim sramom navzven. Pri čemer sploh ni pomembno, kdo je tisti, ki ima problem - ona ali on. Pomembno je, kaj tisti, ki problema nima (torej partner), naredi pri vsej stvari. Se dela slepega? S cmokom v grlu požre svoj ponos in skuša ustreči kot Bree iz prefinjeno perfidnih Gospodinj? Odkoraka stran kot moralni zmagovalec? Ali po nojevsko zarine glavo v pesek in čaka, da problem sam od sebe izgine, v vmesnem času pa se uri v navajnaju nanj do te mere, da ni več problem?

Ne trpim za overdose zgoraj omenjene serije. Sem pa spet hodila naokoli s (preveč) odpritmi očmi in ugledala za neko zloščeno fasado zgodbo, vredno Gospodinj.
In končno vprašanje: kaj bi naredila sama, če bi odkrila, da je Bojčev fetiš še kaj drugega poleg nogometa? Danes me je namreč prešinilo prav to - klasična zmota, ki jo zagreši marsikdo: prepričanje, da nekoga poznamo. A kako dobro ga zares?

Se z leti oddaljimo, namesto da bi se zbližali? Zapolnimo čas, ki ga preživimo skupaj, s preprekami, ki nas ločujejo ali z nitmi, ki nas spajajo? Sodeč po številu ločitev, razpadlih ali zgolj pro forma obstoječih zvez delamo nekaj hudo narobe. Izgubljamo stik s samimi sabo, z naravo in predvsem z drugimi ljudmi. In potem iščemo poti nazaj do sebe (a še vedno na žalost stran od drugih) po ovinkih, ki nas vodijo v napačno smer. In nisem prepričana, da je igla na kompasu, ki nam pri tem pomaga, zgolj stvar našega občutka za orientacijo.

ps: Slikca je Iztokova: Proemocija

Kje smo že ostali?

Po skoraj mesecu dni premolka nadaljujem s preletom (ne)dogodkov tega slabega meseca. Mimogrede - tale premolk pomeni vsaj dvoje: razen tega, da očitno nisem čistokrvni blogoholik/blogovisnik/blogofetišist, vsaj še dejstvo, da se dogodki, s katerimi si tako ali drugače postrežem, presajajo vame tudi še skozi katero drugo retorto, ne zgolj elektronsko. Kar je rade volje ponovno odkril moj dobri stari, klasični dnevnik, ob katerem sem (ne)presenečena ugotovila, da je pravzaprav težko pisati, ko človek nima pred seboj tipkovnice, možnosti "delete" niti "save" - vse razpoložljivo orodje (orožje) so le mačkaste misli in bežeči prsti, ki vedo za zapis, preden ga narekuje srce (če ni ravno obratno?).

Torej (ne)dogodki do današnjega dne:

- Ugrabitev Marsovcev za zlovešče reproduktivne raziskave → 1-krat nedogodek
- Razočaranje zaradi pogodbe, ki še nima komaj opazne, a tako odločilne prepone v besedni zvezi "za (ne-)določen čas" → 1-krat dogodek
- Potovanje okoli sveta - 1-krat nedogodek
- Nadomeščanje v prvem tednu pouka - 1-krat dogodek*4 dni
- Prvi šolski dan v.d. nečaka - 1-krat dogodek
- Zapuščinska razprava brez družinskih prepirov - 1-krat dogodek
- Družinske peripetije brez zapuščinske razprave - 1-krat dogodek
- Dvodnevni seminar, vključujoč vožnjo v Ljubljano z 8 kolegicami na avtobusu za 50 ljudi- 1-krat dogodek
- Iskanje drugega avta za najin vozni park - 1-krat dogodek*4 dni
- Dejasnko najdenje takega avta- 1-krat dogodek
- Oddana prijava za izpopolnjevanje za knjižničarja - 1-krat dogodek
- Zadetek na loteriji - kljub pobožnim željam - 0-krat dogodek
- Napadi jesenske depresije - 0-krat dogodek
- Obiski nosečih prijateljic - 1,5-krat dogodek
- Vrnitev z dopusta - 1-krat dogodek
- Najem oz. prevzem kredita 2,5-krat dogodek
- Obisk zobozdravnika za slabi 2 uri - 1-krat dogodek
- Srečanje kolegic s faksa - 1-krat dogodek
- Srečanje z gospodoma Partljičem in Preglom - 1-krat dogodek
- Zapomnitev in priklic vseh ostalih dogodkov minulega meseca - 1-krat nedogodek

Če me je kdo poleg Vesne (hvala za skrb! :)) le pogrešal - sedaj sem spet tu! Brez reševalnih odprav, brez skrivnostnosti, kaj je tisto, kar mi je spodrezalo besede in misli. Z raprtimi prsti, da si z njimi iz jutranje megle spletem domovanje. S privihanimi trepalnicami, da nanje ujamem zlati sončni prah. Z mislimi, nasedlimi v meandirh časa, čustev in čutnosti.

:)

Lost

I'm back, but I'm lost...And until I'm found .......



ps: Aleks - krasni posti in ko bom "found", sledijo komentarji.

13. dan + 14. dan (23., 24. 7. 2005)

Save the best for last - namreč ogled najbolj obiskanih, najlepših in sploh "naj" gradov ob Loari. Ker je vse gradove praktično nemogoče videti (oz. se jih človek iskreno povedano čez čas vendarle naveliča, čeprav je čisto vsak nekaj posebnega, drugačnega, zanimivega in zaradi zgodbe med odmevi grajskih sten izzivalnega), sva se v zadnjih dveh dnevih odločila še za tri: Chateau de Chaumont-sur-Loire, d'Amboise in Chenonceau.
Chaumont je tesno povezan z usodo Chenonceauja, oba pa z usodo dveh zanimivih in markantnih žensk: Katarine de Medici in Diane de Poitiers. Lepa Diana je bila ljubica Henrika II., manj lepa Katarina pa njegova žena. Gospod kralj je svoji ljubici podaril prekrasni Chenonceau, ki se pne nad reko Cher. V gradu je bilo središče družabnega življenja, metresa Diana je imela pomembnejšo vlogo od kraljice, kar je na živce (in lepoto) slednje nedvomno vplivalo vse prej kot blagodejno. Gotovo je premlevala načine maščevanja in priložnost za to je dobila, ko je radoživi Henrik nenadoma umrl. Diano je prepodila z dvorca in ji "milostno" podarila drug dvorec - Chaumont - , sama pa je na Chenonceaju skušala nadaljevati tradicijo, ki jo je vpeljala Diana. Menda je prirejala prave transvestitske orgije (moški oblečeni v ženske, ženske zgoraj brez), ki so bile v veselje njenemu sinu, vendar ni dosegla Dianine slave. Te niso dosegli niti njeni vrtovi, ki jih je (kako izvirno!) zasnovala na drugi strani gradu, nasprotno tistim, ki jih je v času kraljeve milosti načrtovala in se z njimi ponašala Diana. Razlika med obema stiloma vrtov je prav presenetljiva in vsaj meni (moji bujni domišljiji) pove veliko o tem, zakaj si je Henrik za ljubico izbral Diano. Le-ta je med drugim oboževala vrtnice, ki še zmeraj krasijo njen "nadomestni" (kompenzacijski) dom. Pravzaprav pa Katarina niti ni bila tako nemilostna - Chaumont je bil resda manj slikovit, a sama se ga v tistih časih ne bi niti slučajno branila za domovanje. :)
Dovolj o zgodovini in raje nazaj k zanimivostim.
Amboise je bil kraljeva rezidenca, čeprav tudi v njem niso dolgo strnjeno prebivali. Podobno kot ostali gradovi ima slikovito lego in je povezan z vrsto (ne)pomembnih zgodovinskih dogodkov ter osebnosti. V kapelici znotraj obzidja je pokopan non other than gospod Genij. Če ste to vedeli, ste vedeli veliko več od mene, ki sem bila presenečena, da sredi Francije v dokaj nemarkantni kapeli počivajo njegove kosti.

Zapisi o potepnju gredo počasi h koncu, kar je še sreča, saj naju jutri zvečer čaka novo. Manj eksotično in predvsem krajše, a vendarle - nekaj časa me ne bo in neskromno sanjam, da me bo kdo mogoče celo pogrešal. :))

Kakor koli - čisto za konec sva si "mimogrede" ogledala še
Strasbourg.

15. dan (25. 7. 2005)

Lepo mesto, ni drugega reči. Pa moderno, sodobno, urejeno, drago, zanimivo. Bi se kar preselila tja. Res. Posebej še, če bi delala v tejle stavbi. Seveda zgolj in samo zato, ker mi je taaaako všeč in ne zaradi plače, ki ji imajo zaposleni tam. :) Pa da ne bi kdo rekel, da nismo enakopravni in emancipirani - če dobro pogledate, vidite napis tudi v slovenščini. Takšnega posebnega vzdušja, kot je bilo v Strasbourgu, nisva hitro zasledila, zato sem se čisto majčkeno kar zaljubila v to mesto. :) Po romantični panoramski vožnji z ladijco po kanalih (kar naju je spomnilo na Pariz - vožnja, ne kanali) sva jo mahnila peš čez mesto in odkrila celo vrsto ličnih hišk, cerkev sv. Tomaža, v kateri je koncertiral sam Mozart in seveda - Notre damme. Katedralo, ki nosi isto ime kot tista v Parizu, a je za moje pojme veliko lepša. Naj mi oprosti stric Hugo, ampak tale strasbourška katedrala s svojo veličino in z detajli mirno povozi tisto pariško. Skoraj, no. :))

16. dan je bil zadnji nomadski - v smeri Slovenije. Bilo je prav lepo po 4000 prevoženih kilometrih videti tablo za Slovenijo in še lepše zvečer stopiti v stanovanje, ki naju je čakalo takšno, kot sva ga zapustila (saj nisva zares pričakovala Marsovcev, a nikoli se ne ve :)). Po omenjenih kilometrih, bogato in razgibano preživetih dneh, več kot 1000 fotografijah in za približno 500.000 SIT lažjem računu sva pristala doma. Z mislijo, sposojeno z drugega bloga - ljubo doma, "kdor ve, da lahko spet gre." :)

11. dan (21. 7. 2005)

Chambord&Cheverney

Gradov se še nisva naveličala, sva si pa za 11. dan potepanja izbrala dva nekoliko bolj oddaljena od najine "postojanke".

Chambord leži sredi naravnega parka precej zavidljivih razsežnosti. Obdajajo ga gozdovi, skozi katere vodijo zgledno urejene ceste, ob katerih je več opozorilnih tabel na tavajočo divjad. Danes je ta manj eksotična, a včasih so se tod okoli potepali medvedi (nekaj najbolj impresivnih okostij kosmatincev hranijo v dvorcu) in lahko si predstavljam, da dvornim damam vožnja v kočiji skozi ta predel ni bila najbolj pri srcu, čeprav jih je na koncu poti čakal blišč, ki se dvorcu pozna še danes. Chambord je med bolj atraktivnimi in tudi bolj obiskanimi dvorci ob Loari. Poleg slikovite lege in zanimive usode, ki je botrovala njegovemu nastanku, je znan po številnih sobanah (440 različnih sob!), dimnikih (365 in skoraj vsi so vidni na strehi, kar daje dvorcu zanimivo podobo), zavitih stopniščih, ogromnih stajah (deloma so ohranjene), ki so lahko preskrbele 1200 (!!!) konj in seveda po "olepšavah", ki jih je na dvorcu predlagal Leonardo da Vinci. Sploh sva med potepanjem marsikje naletela na njegovo povezavo s Francijo in gradovi; priznam, da pred tem nisem vedela, da je bil Leonardo tak prijatelj francoskih kraljev. Kakor koli - pred obiskom gradu sva si ogledala film o nastanku gradu, pri gradnji katerega je sodelovalo 1800 ljudi. Osebno mi je bil Chambord med bolj všečnimi - tako zaradi razgleda (kar predstavljala sem si sprejeme in plese na tej terasi, pod njo pa črna tema in lomasteči medvedi), kot zaradi simetrične zasnove. Če bi živela kakih 300 let nazaj, bi se kdaj dala povabiti na dvorec. :)

Cheverny pa je bil med vsemi gradovi poglavje zase - vanj bi se takoj preselila. Najverjetnej zato, ker so pred 20 leti njegovi lastniki še dejansko živeli v njem, kar se vidi po urejenosti in opremljenosti dvorca. Okolica je urejena sanjsko. Cheverny je v zasebni lasti, družabno življenje na njem pa negujejo tudi v obliki lova na lisico. Temu je namenjen trop krasnih lovskih psov (več kot 50 jih imajo), ki so zaprti v posebni ogradi in ki zvenijo - khm, zanimivo, recimo - , ko se vsi naenkrat odločijo zalajati. V dvorcu mi je bila všeč knjižnica (v omarah so prave knjige, ne samo platnice) in stavba na koncu parka, v kateri so med drugo svetovno vojno skrivali Mono Liso.

Dan pa je bil poseben še zaradi čisto posebnega rekorda - vožnje na hlape. :) Najin avto je zdržal za moje pojme nemogoče, saj sva z enim tankom prevozila 1115 kilometrov. Raje se sicer ne spominjam, kako sem naju v mislih videla lost in the middle of blody nowhere, kjer bi naju srečal kak začuden kmet in nama smeje razložil, da je najbližja pumpa kakih 30 km stran. Seveda se to ni zgodilo, ampak bilo je sila sila tesno. :) Apropos tankajnje in pumpe: izven večjih mest (se pravi povsod tam, kjer sva se vozila midva) so bencinkse črpalke oddaljena senca tega, kar pod tem pojmom razumemo mi. Bila sem popolnoma in onkraj presenečena, ko sva sredi sicer slikovite in sila urejene Francije naletela na take "črpalke", ki so delovale kot pobegle iz kakšne grozljivke.


12. dan (22. 7. 2005)

Dan za predah od gradov. Malce lovljenja po cestah in zmrdovanja nad neoznačenostjo "čuda", ki sva si ga nameravala ogledati ta dan: Futuroscope (recimo: od blizu sva videla stavbe, vhoda pa nikjer, da sva se ene dvakrat peljala okoli riti v žep, preden sva ugotovila, kje se zadeva začenja). Gre za tematski park, za ogromen kompleks najsodobnejših filmskih projekcij. Vzela sva si čas in si ogledala več "predstav". Predstav zato, ker ne gre zgolj za filme, ampak večdimenzionalne predstave. Od 3D animacij, ko se spušačaš pod vodno gladino in nekam v galaksijo, do divje vožnje z vlakom in avtom, kjer te razne "buške" na cesti dodobra pretresejo, sama zgodba pa je zasnovana tako, da se človek obvezno zabava, četudi ne obvlada francoščine. Vsekakor park, vreden obiska. Poleg stavb futurističnih oblik mi je v spominu ostal obisk res krasne predstave o popotnikih neba, kopnega in vode - o živalih, ki kraljujejo tem elementom. Projekcija je zasnovana tako, da sediš dobesedno nad vodo; pod nogami so ogromna okna, pod katerimi se vrti film o kitih, delfinih, vodnih pticah. Kamera se dviga tako, da imaš občutek, da se sam dvigaš nad pečine in medtem ko so pod tabo razpenjeni valovi, ti navidezno sediš na vrhu pečine, mimo katere se na dotiku roke spreletavajo ptice. Poleg Popotnikov je vsaj tako (če ne še bolj) dih jemajoča predstava o vesolju. V posebni okrogli dvorani so udobni naslonjači, v katerih skoraj ležiš, nad tabo pa se razteza 3D nebo oz. galaksija oz. celo vesolje do njegovih (ne)znanih meja. Prikazano je rojstvo zvezd, nakazan naš položaj v vesolju; zadeva je res dih jemajoča in ko človek pride ven, je ves presunjen nad majhnostjo naše Zemljice ter lepoto vesolja. Vsa stvar v Futuroscopu je tehnično res vrhunsko urejena - ob vstopu dobiš audio-guide z željenim jezikom (slovenščine še niso imeli) in vodič se samodejno sproži ob vstopu v posamezno atrakcijo oz. ob začetku le-te. Če še ni očitno, sem bila res navdušena. :) In če kaj, bi si Futuroscope vsekakor še enkrat ogledala. Skoraj raje kot Disneyland. :)

Čist običajen dan
....s čist običajnimi mislimi


Ker zadnje dni znova podoživljam lanski dopust in brskam med več kot 1000 takrat posnetimi slikami za tistimi najlepšimi in/ali najzanimivejšimi, mi dnevi v sedanjsoti kar bežijo mimo. Vedno hitreje brišejo poletje in pripravljajo paleto, da nam naslikajo jesen. Ampak tu in tam se tudi ustavijo. Recimo, ko mi moj dragi pripravi večerjo ob svečah v temu popolnoma neprimerno poznih nočnih urah. Resda ni vrhunec gurmanskih mojstrovin, a konec koncev je to še sreča, ker se zamotiva z drugimi rečmi, preden uspeva priti do nje (redface) in poleg tega se mi njegov trud zdi vseeno neverjetno seksi. Osladno, ne? :)) Tako kot so moji občutki, ko ga gledam skozi okno, ko prekriva najin vrtni paviljon, da bom lahko v njem uživala ob poletnih (drugo leto itak) večerih. Ali pa ko mi sestavlja regal v moji sobi. A sploh nisem hotela pisati o tem. Hotela sem o nečem drugem, povezanem s tistim, o čemer sem razpredala včeraj. O času, pozanstvih, prijateljstvih. Pozabila sem dodati, da se prava ne pretrgajo. Prijateljstva namreč. Sčasoma ne obledijo, ampak se poglobijo. In v pravih se je dovoljeno pogrešati. Čisto zares in odkrito. Danes sem končno uspela priti do Ce. Na obisk, ki sem ga planirala in odlašala skoraj eno leto! Ampak danes je zneslo in dopoldne sem preživela v simpatičnem stanovanju s simpatičnim razgledom na Savinjo in grad v še bolj simpatični družbi. Med zaljubljenimi besedami sem paberkovala okruške sreče in bila vesela, da mi je zaupana v varstvo. Potem sem po poti domov (nisem dirkala. Preveč. :)) Čisto malo - old habits die hard) razmišljala, da smo ljudje prav čudna bitja. Oz. vsaj jaz sem. Namesto da bi razmišljala o tem, kako lepo je, da je na svetu nekaj ljudi, ki me imajo radi, razmišljam o tistih nekaj drugih, ki mi teh čustev ne vračajo. Namesto da bi bila vesela, ko mi nekdo pove, da me pogreša, zavzdihnem "ah, ko bi me še kdo drug!". Namesto da bi sprejela pohvalo, razmišljam o neizrečeni kritiki. Namesto da bi pustila, da sonce sončnih ljudi pomete sence iz kotov mojega srca, se pogreznem med te sence in jim nehote pustim, da me zagrnejo. Smešno, ne? Kako smo (sem) veliko bolj dovzetni za žalost. Za bolečino. Je res toliko močnejša od sreče? Zakaj ji dajem(o) tolikšno moč?
Kakor koli - danes sem med vožnjo nazaj poslušala same "svetle" pesmi. Se drla zraven na ves glas. A ne da bi prevpila jezo/žalost/bolečino, ampak preprosto od veselja, ker je ravno takrat sijalo sonce. Ker je bila prazna cesta. Ker sem se vozila od enega dragega bitja k drugemu. Obdana od dveh ljubezni. Ker sem za nekaj dolgih trenutkov (ki še kar trajajo) spet z zadnjim končičem začutila, da je življenje res lepo. :)

Malce prej sem končala z zlaganjem knjig na moj novi regal (se moram pohvaliti, ker sem ga dobila po nadvse goreči želji :)). In sem našla čisto naključno med stranmi ene od knjig seznam stvari, ki sem si jih pred leti zadala, da jih naredim (mimogrede - odkrivanje skritih in pozabljenih misli med stranmi knjig mi je v veliko veselje :)). Nič pretresljivega; načrti za poletje pred kakimi šestimi leti. Seznam bom shranila, ker je prav zanimiv, dodala pa bom eno samo stvar, ki se je nameravam zares in temeljito naučiti: zmeraj poskrbeti za to, da moji končiči čutijo, da je življenje lepo. Ne bom jim več dovolila, da zaspijo. Da otopijo od žalosti. Od hrepenenja. Od neodgovorjenih vprašanj. Obračala jih bom po soncu, ki ga v moje življenje prinašajo sončni ljudje. :) That shouldn't be to hard. :)

Where were we?

Kar bi bilo uporabno za nadaljevanje bloga kar v dobesednem prevodu . :)

Torej:

10. dan (20. 7. 2005)

Prvi dan za potepanje po gradovih. Odločila sva se za ogled štirih oz. petih: Villandry, Azay-le-Rideau, Usee, Chinon in le Rivau. Že imena zvenijo kul, a ne? :) Tisti "oziroma" zato, ker je bil zadnji, le Rivau, nenačrtovam in sva ga odkrila mimogrede, med vožnjo v tri dni po podeželju.

Villandry. Dvorec, ki datira v prvo polovico 16. stoletja, in je od začetka 20. stoletja v lasti iste družine. Leta 1906 ga je kupil prapraded današnjih lastnikov in se odpovedal "bleščeči znanstveni karieri", da se je lahko v celoti posvetil Villandryju. Čemu? Skonstruiral je edinstvene vrtove, ki jim ni para v Franciji (po moje tudi ne v Evropi). Vrtovi so tematski in urejeni v različnih nivojih. Najbližje dvorcu so Okrasni vrtovi, ki so razdeljeni na manjše kotičke: Strastna, Nežna, Tragična ljubezen (mešane rožice so strast, srčki nežnost, čisto zadaj pa rdeče rože predstavljajo tragično ljubezen). Malce nad Okrasnimi vrtovi so Vodni vrtovi. Vzporedno z njimi je igrišče z eno najlepših in najmehkejših ter najbolj negovanih trat, kar sem jih videla v življenju (noga se mi je pogreznila vanjo čez gležnje). Nekoliko nižje se spuščajo Zeliščni vrtovi, desno od njih pa velik zelen labirint. Največji delež predstavljajo zelenjavni oz. Kuhinjski vrtovi, kjer so solata, redkvice, zelje in ostala zelenjava urejeni v neverjetno simetričnih gredicah. Zanimivost je to, da zelenjavo s tega vrta dejasnko uporabljajo (prodajajo) in ko odrežejo solato, nastalo praznino takoj nadomestijo z novo sadiko, tako da je slika vrta zmeraj popolna. Dvorec je kot rečeno v zasebni lasti, v njem sicer nihče ne prebiva, čeprav je
urejen sodobno in bi bilo to povsem mogoče.

Naslednji je bil Azay. Grad je starejši in dosti manj privlačen od Villandryja, a je vseeno nekaj posebnega - stoji sredi jezera, odbajajo ga gozdovi in krasna velika drevesa. Notranjost je veliko manj pompozna, gradu pa se pozna starost, ki s prav posebnim vonjem dahne v človeka, ko prestopi vhod. Čeprav mi notranjost gradu ni bila preveč všeč, mi je bila toliko bolj všeč zunanjost. Čisto po mojem okusu je takle gradič s stolpiči, zasanjan nekam nad vodno gladino. Azay pa nama je ostal v spominu še zaradi nečesa: po 10 dneh sva spet prvič zaslišala našo lepo slovenščino. :)) Skupinica Ljubljančank z otroki ("Špela, pejd sem!") je pod vodstvom suverenega možakarja raziskovala podobne kotičke kot midva.

Dan je bil še mlad in midva še nisva imela dovolj gradov, zato sva se odpravila proti gradu, ki sliši na ime Usee. Dviga se nad reko Indro, ki je pritok Loare. Znan je po tem, da v njem spi - Trnjulčica. No, tako vsaj verjamejo otroci. Čisto zares pa je bil grad navdih za pravljico o Trnjulčici in stolp, v katerem naj bi spala, je najbolj obiskan kotiček gradu. V stolp zares vodijo ozke in zavite stopnice, speljane tik mimo linic, ki kukajo v notranjost stolpa, v katerem so majhne sobice. V njih bi zlahka spala katera koli Sleepinj beauty, zaenkrat je to plastična deklica, ki prikazuje usodo Trnjulčive (tole z lutkami mi je bilo osebno malce 3much, a splošnega vtisa o gradu ni pokvarilo). Grad je res pravljičen - tako od daleč, kot od blizu in po obisku mi je bilo jasno, zakaj sodi med 10 najbolj obiskanih v Franciji.

Med vožnjo ob Loari, kjer človeka z vsakega hriba pozdravi večji ali manjši chateau, sva naletela še na Chinon. Glede na velikost bi ga težko zgrešila, čeprav ni na seznamu najbolj obiskanih ali zanimivih. Zadeva je (kot veliko drugi stvari) bolj zanimiva od daleč kot od blizu. Gre namreč za ostanke mogočne trdnjave, ki pa je še krepko v fazi obnavljanja in investiranja. Plezanje po obzidju sva preskočila, ker so tudi za ta užitek zaračunavali vstopnino, sva se pa povzpela na ploščad, s katere je lep razgled na delček loarske doline, vključno z zasanjanimi hiškami, stisnjenimi ena ob drugo pod vznožje nekdanje trdnjave.

Ker je bil dan še vedno mlad (so dnevi daljši v Franciji ali med počitnicami sploh?), sva še malce "zalutala" z glavnih cest na stranske, da si ogledava še kak neznano-znan dvorec (nisva jih imela dovolj spljoh. Še.:) ). Tako sva čisto na blef odkrila Le Rivau. Krasen zaseben dvorec, ki pa je deloma odprt za turiste. In tudi ta ni "samo" dvorec, ampak ga žlahti cela serija bolj ali manj pomembnih zgodovinskih podatkov. Datira že v 13. stoletje, v njem je stanovala Ivana Orleanska, bil pa je tudi navdih številnim pisateljem, med drugim Rabelaisu, ki je v svoji Gargantui podaril Le Rivau kot nagrado Tolmerju. Ima pa dvorec še nekaj, kar navdušuje male in velike otroke: vrt, v katerem mrgoli takšnih in drugačnih čudes. Ampak od vseh lepot mi je najbolj ostal v spominu vonj sivke, ki naju je objel takoj, ko sva stopila iz avta. Na eni strani polja sončnic, na drugi bleščeč dvorec, okoli katerega se razprostirajo vrtovi in nasadi sivke ter vinogradi. Čista lepota. :)

9. dan (19.7.2005)

Še en nomadski dan.
Departure: Noisiel
Destination: Parcy-Meslay
Distance: 267 km

Kaj pri hudiču je v Percay-Meslayu?! Najin hotel :) Okolica ni prav nič slikovita, v bližini ni kakšnega dih jemajočega mesta, je pa kraj več kot odlično izhodišče za najine naslednje podvige. Poleg Pariza in "vinovitne" Champagne si v Franciji splača ogledati gradove Loare. Pravzaprav gre za gradove vzdolž dveh velikih rek: Loare in reke Cher (me zanima, če gospa plastična Cher ve, da je nekje v Franciji reka s tem imenom? Mogoče se je celo poimenovala po njej? :)). "Najin" Tours (mesto) je bilo res na dobri izhodiščni poziciji in če bi že lani imela kolesa (ki bi jih zagotovo vzela zraven), bi lahko veliko gradov obiskala kar s kolesi. Ideja, ki jo velja ohraniti v mislih, ko bova "velika in bogata" ter bova na drugem potovanju skozi te kraje z avtodomom in najinimi tremi otroki. :))

Med potjo sva si mimogrede ogledala Fontainbleau, ki je bil sicer zaprt, a že sami vrtovi in zunanjost so na naju napravili več kot dober vtis. Grad je pod Unescovo zaščito (tako kot celotna dolina Loare) in se razprostira na ogromnem posestvu s krasnim vrtom. Tako kot večina gradov, ki sva jih kasneje obiskala, je tudi ta (vsaj enkrat) gostil Ludvika XIV. In menda je bil tudi rezidenca Napoleona. V številnih umetelno urejenih ribnikih in kanalih okoli gradu uživajo sila velike "zlate ribice" (pod narekovaji zato, ker so bile bolj podobne zlatim krapom), potke med ribniki in različnimi deli vrta pa so urejene v prijetna sprehajališča, ki so za razliko od bolj znanih gradov gostile bolj malo obiskovalcev.

Po postanku v Fontainbleauju sva se odpravila naprej, pri čemer so naju del poti spet spremljala polja. Tokrat meni najbolj všečna - polja sončnic. Tako sva se kar nekajkrat ustavila, da sem se vzdihujoče naslajala nad razgledom meni najljubših rož (in kot naročeno so ob vrnitvi te iste "rože" na veliko posejali v neposreni bližini mojega prejšnjega naslova, tako da sem vsakič, ko sem šla domov, obujala spomine na Francijo in skakala po neograjenem polju sončnic ter jih slikala kot obsedena - kar je bila pametna poteza, saj je letos na istem koščku zemlje že sadovnjak).

Proti večeru sva pristala v najinem naslednjem domovanju za prihodnjih 5 dni - Fast hotelu. Bil je to, kar pove ime - pač "fast" sistem. Prvi vtis je bil, da ga za "popoldanski počitek" uporabljajo poročeni gospodje s svojimi konkubinami. A le prvi. Drugi je bil popolnoma drugačen - hotel je vodila prijazna Francozinja, ki je svoje goste vsako jutro pričakala s svežimi rogljički in kavo. A pridih "grešnosti" je ostal, zato je bilo toliko bolj veselo zganjati greh v majhni sobi na koncu enako majhnega hodnika. :))

8. dan (18. 7. 2005)
Last, but not least ali ogledati si je treba vsaj še Louvre

Pa je prišel. Zadnji dan v Parizu. 5 dobrih dni je minilo, kot bi pihnil. Za naslednje obiske je ostal Georges Pompidou, ogled predstave v Moulin Rougeu, vzpon na Montparnase,
Orsayski muzej in (vsaj še) nočna panorama s stolpa in še kaj, kar bova ugotovila, ko bova doma. :) Tako da - ja, Aleks, vsaj še en "naslednjič" je ostal v rokavu. ;)

Če napišem, da je en dan premalo za ogled Louvra, povem s tem vse. Ne samo, da te prevzame velikost stavbe, prevzame te tudi bogastvo kultur, ki so zbrane na enem mestu. Zbirke raznih slikarskih in kiparskih šol, egipčanska zbirka, islamska zbirka, ostanki kretske in minojske kulture, zbirka kronskih draguljev... Človek ne ve, česa bi se lotil najprej. Seveda je bil največji obisk v dvorani z Mono Liso (zaradi gneče nisva mogla narediti niti ene dobre fotke). In še enkrat na tem najinem pohajkovanju sem bila presenečena - spet nad velikostjo zadeve. Le da tokrat v smeri manjše velikosti. Ne vem, zakaj se mi je zdelo, da mora biti Mona Lisa neka velika slika. Mogoče zaradi številnih teorij, povezanih z njenim pomenom, nastankom in "skrivnim pomenom" (Da Vincijeva šifra in te zadeve). Kakor koli - slika seveda ni neko veliko platno; pravzaprav mi med številnimi res krasnimi platni
nepredstavljivih dimenzij niti ni bila preveč všeč. Lepa slika sicer, a nič posebnega. Gotovo blasfemična izjava za kakšnega poznavalca likovne umetnosti, but who cares - meni pač ni bila taku "vau!" kot katera druga v Louvru.

Louvre me je popolnoma prevzel. Ne samo zato, ker sem ugotovila, da lahko od preobilice lepote in umetnosti dobesedno bolijo noge (človek ves dan hodi po muzeju in le-temu še zdaleč ni konca!), niti ne samo zaradi podzemne postaje pod Louvrom, ki je urejena v več etažah, polna trgovin, uličnih (podzemnih, pravzaprav) umetnikov in lokalov; tudi ne zaradi dobesedno reke ljudi, ki se pri številnih vhodih zlivajo v stavbo, ki jih čudežno pogoltne v številne vrtince, tako da se gneča izgubi v labirint barv in kompozicij. Zanimivi so mi bili številni Američani, ki so bili nad Louvrom čisto paf; pri skoraj vsaki sliki so se ustavljali, glasno komentirali (kompozicija, slikarska šola, vplivi in bla bla) - če bi imel človek vročo željo, bi se prišlepal h kakšni taki skupini in se dodatno izobrazil (naj izpišem, da midva tega interesa neakako nisva imela?:))). Spet je bilo ogromno Kitajcev in Japoncev - teh je bilo nasplošno največ, kjer koli sva bila. Vsej monumentalnosti, dih jemajoči lepoti, prostranosti, inspirativnosti (precej je bilo takih in drugačnih umetnikov, ki so s skicirko v roki lovili navdih) Louvra, sva po kakih 9 urah ogledov obupala in pristala v enem od lokalčkov na podzemni. Razen prijetnih vibracij ustavljajočih vlakov bi človek zlahka pozabil, da sedi pravzaprav pod zemljo.
Ob izhodu sva si seveda ogledala še zloglasne piramide - meni osebno so všeč. Sicer ne na prvi dotik, ampak tako počasi, tipaje: dlje ko sem jih gledala, bolj se mi je zdelo, da vendarle pašejo tja. :)

Za konec zadnjega dne sva si privoščila naslajanje na Rue de Rivoli. Naslajanje zato, ker so cene tam zasoljene in čakajo na to, da bova "velika in bogata". Vzdolž elitne ulice sva občudovala hotele, trgovine, izložbe in - spominke. Kič, ja, ampak nekaj sva ga vseeno pritovorila nazaj. Saj vendar ne moreva iz Pariza brez Eiflovega stolpa, a ne? :))

Pariz naju je za zadnjo noč počastil s krasno poletno nočjo, ki sva jo zaključila s premljevanjem tega, kar sva videla in kar sva izpustila. Poleg "velikih" znamenitosti sva si ogledala še kup "manjših" (kako prevzetno je označiti nekaj za veliko/majhno!). Recimo Bastille, Place de le Concorde, trg Republique, Opero, Borzo (krasna stavba, čeprav ni znamenitost) .... Za Pariz si je treba vzeti čas (izkazalo se je, da je celo 5 dni premalo) in ga vsekakor obiskati na lastno pest, brez asistence turističnih agencij.




Za konec:
'We'll always have Paris' isn't just a Humphrey Bogart line. In Pariz, premični praznik se bere drugače, ko ga enkrat ovohaš vsaj od daleč (Pariz seveda, ne Heminqwaya). :))